Iz dežele Saracenov

 
 
 

Pred mošejo Hasana II v Casablanki
» Katerikoli brat bi torej hotel oditi med Saracene…naj gre z dovoljenjem svojega ministra in služabnika…«

    

Sveti Frančišek,   

 Nepotrjene vodilo XVI   

            Rada bi vam pripovedovala o zelo lepi izkušnji srečanja s svojimi sestrami FMM v Maroku. Povabili so me, da bi vodila duhovne vaje za sestre, in sicer na osnovi Frančiškovih virov. Kot pa se pogosto zgodi prav po Frančiškovi logiki, sem pri tem veliko več prejela kot dala.       

 
 
 
 
 

Začetek navzočnosti frančiškovih bratov in sester med muslimani je bilo srečanje Frančiška s sultanom Al-Kamila. Frančišek je šel k vsakemu človeku kot brat, tudi na to srečanje. V sebi je nosil željo, da bi se podrl zid, visok in velik, ki je delil med seboj kristjane in muslimane. In zgodilo se je pravo srečanje, ne glede na ovire, ki so bile med krščanskim in muslimanskim svetom v 13. stoletju. Frančišek sultana ni spreobrnil in tudi sultan ni ubil Frančiška. Oba pa sta doživela skrivnost, ki se imenuje Edini Bog, oba sta doumela, da pri Edinem ni več zidov. Pri Edinem ni zidov

Frančišek je srečal sultana… In to srečanje traja…   

… prav to sem doživela v Maroku. Bila sem priča ljubezni, sožitja in spoštovanja med kristjani in muslimani. Frančiškovi bratje in sestre nadaljujejo misijon »navzočnosti« in… srečanja, in o tem bi vam rada spregovorila.   

    

         

Večkrat, ko sem poslušala o življenju naših sester v severni Afriki, sem slišala besedo: misijon »navzočnosti«. Predstavljala sem si sestre, ki molijo, molijo, in še enkrat molijo. Nisem si mislila, da lahko delajo še kaj drugega. Evangelija ne morejo oznanjati z besedo, niti učiti verouka, prav tako ne morejo voditi duhovnih vaj za mlade…   

Kapela sester FMM v Casablanki

In kaj sem srečala? Sestre potopljene v Gospoda, žene globoke molitve, ki pa so zelo aktivne.  Blizu so ljudem v stiskah in potrebah. Rade imajo Jezusa v ubogih ne glede na njihovo vero.       

Center za za zapuščene otroke v Rabatu

Zelo živo mi je ostal v spominu Center za zapuščene otroke v Rabatu kjer sestra Marija, po narodnosti Portugalka,  že enaindvajset let neguje dojenčke, ki  jih je policija našla v smeteh. Podoben center vodijo sestre tudi v Ouarzazatu. Muslimani namreč neporočeno žensko, ki zanosi, izobčijo. Zato te žene pogosto pustijo novorojenega otroka kjerkoli. V centru je bilo okrog 200 zavrženih otrok.   

            Žive so v mojem srcu tudi besede mlade Maročanke, ki prihaja v Center za opismenjevanje v Casablanki, ki ga vodi sestra Ester, po narodnosti Sirijka: »Učim se pisati in brati, da bi bila neodvisna in da bi pomagala otrokom pri domači nalogi«.    

V center pride vsak teden 350 žensk, ki niso hodile v šolo. Po statističnih podatkih je v državi nepismenih 51% ljudi, med njimi največ žensk.     

  
 
 

Sestre pripravljajo šotor

    

    

    

Šola pod šotorom

Pozabiti ne morem tudi ljubezni in poguma sester v Tatiouine, majhni vasici ob vznožju Atlasa. Sestre živijo z Berberi pod šotori. Skupaj z njimi delijo to težko in zahtevno vsakdanje življenje. Ker otroci nimajo možnosti za šolanje, ima sestra Montserat, Španka, za te otroke »mini« šolo. Sestra Barbara, po narodnosti Poljakinja, pa kot medicinska sestra ljudem deli zdravniške nasvete. Ljudje pridejo pogosto k njej od daleč, iz visokih hribov.     

 
  
 
Zelo me je ganilo, kako se s »svojimi« Berberi selijo, kako postavljajo šotor, pečejo kruh in nato na njem izpostavijo Najsvetejše, Jezusa v podobi kruha in ga dolgo zrejo. Tu besede niso več potrebne. Jezus je navzoč, je srce njihovega misijona.
Za zaključek pa najkončam z mislijo Charles de Faucoulda. Prav v Maroku je doživel svoje spreobrnjenje in s skritim življenjem v puščavi Sahare pričeval o Jezusu. Takole pravi:

 » Vse naše življenje, vse naše bitje naj »vpije evangelij na strehi«, vsa naša bit naj diha z Jezusom, vsa naša dejanja naj »vpijejo«, da pripadamo Jezusu…«   

  

 
 

    

 

    

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja