Nekaj utrinkov iz premiere filma: “Duhovni poklic”

Poklicanost pomeni slediti prebujanju ljubezni, poslušati ta glas, ki ga zopet lahko slišimo, vse do tega, da damo svoje življenje v celoti na razpolago volji ljubezni. Poklicanost torej pomeni razmišljati o svojem življenju v povezanosti z ljubeznijo in v skladu z umom, ki je zmožen ljubiti.

Ko Karl Rahner govori o duhovniku jutrišnjega dne, ki ga pričakujeta Cerkev in svet, ga opisuje takole:

»Imel bo prebodeno srce, ranjeno od norosti Ljubezni, ranjeno od zavesti, ki se poraja iz nezmožnosti uspeha, ranjeno od občutka, da je sam vreden pomilovanja, da se mora postaviti pod vprašaj, hkrati pa bo ta novi duhovnik jutrijšnjega dne mož, ki bo prepričan, da iz takšnega srca izvira moč za njegovo poslanstvo«.

pogovori pred premiero

Smisel poklicanosti je, da se najdemo v ljubezni, da najdemo svoje mesto. Namen poklicansoti pa je, da smo srečni. In sreča je vedno presenečenje, ker je pogojena s svobodo drugega.

Če poklicanost pomeni odgovoriti na ljubezen z ljubeznijo in prepojiti samega sebe z ljubeznijo, potem pomeni iztrgati samega sebe iz smrti za večno življenje, kajti ljubezen traja večno. Razodeta resnica je ljubezen, uresničena ljubezen pa je lepota. Poklicanost pomeni potemtakem postajati lep.


Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite,

čeprav je njena pot strma in težka.

In kadar vas vzame na svoje peruti, se ji prepustite,

čeprav vas utegne meč, skrit med njenim perjem, raniti.

In kadar vam govori, ji verjemite,

četudi vam njen glas pretresa sanje, kot vam sever pustoši vrtove.

Kajti tako kot vas ljubezen krona, vas mora tudi križati.

Pripomore vam k rasti, a vas tudi oklesti.

Prebuditi se v zori z lahkim srcem in se zahvaliti

za nov dan ljubezni.

Umiriti se ob opoldanskem počitku in razmišljati o zanosu ljubezni.

Vračati se na večer s hvaležnostjo domov in zaspati s hvalnico na ustnicah in z molitvijo za ljubljenega v srcu.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja