Šmarnice

ŠMARNICE V CELJU

Mesec maj je, pravijo, najlepši mesec. Narava je vsa v cvetju in nas kliče k Mariji, ki ji je maj posebej posvečen. Ta mesec »oživijo« naše cerkve, saj mnogo otrok in odraslih prihaja k šmarnicam. Letos smo jih sestre prvič doživele z župnijo sv. Cecilije v Celju. Vsak večer pred sv. mašo, so otroci prihajali od doma ali iz veroučnih učilnic. Njihov prihod so naznanjali hitri koraki ali tek po cerkvi, glasno šepetanje, tu in tak kakšen krik, premikanje stolov, hihitanje in smeh, šumenje listov z Marijinimi litanjami… skratka živahnost se je razlila po cerkvi in vznemirila stalne obiskovalce svetišča.

Zvonec naznani začetek maše in iz otroških ust privre vesela pesem in pogosto se petju pridružijo še roke. Kako prijeten občutek ob misli, da je naša Cerkev tudi mlada, živahna, da otroci in mladi z veseljem prepevajo in sodelujejo. To je sad navzočnosti in vztrajnega prizadevanja bratov, katehetov in staršev… Ob nekaterih preveč živahnih je potrebno potrpežljivo vztrajati in jih tu in tam opomniti… in čez leta se bo morda pokazal dober sad. Molimo za to! K razmišljanju je otroke vodila zgodba Tanje Mlakar »Srnjaček, požar in… dobra dela«. Med nami živijo ljudje, ki so osamljeni in v stiski ter potrebujejo našo pomoč in pozornost. Že od malega otroke lahko vzgajamo, da bi imeli odprte oči, ušesa in srce za drugega, da bi kasneje kot odrasli lahko zaživeli bistveno zapoved kristjanovega življenja »Ljubite se med seboj.« Vsak lahko prispeva svoj kamenček v mozaik dobrote in tako Božja ljubezen med nami postaja otipljiva in konkretna. Letošnja pastoralna sodbuda »Nosite bremena drug drugemu« je odmevala v zgodbi za otroke in verjamem, da je marsikateremu poslušalcu »sedla« v srce.

Občudovala sem pripravljenost in izvirnost otrok, da pripravijo prošnje in jih pridejo povedat na mikorofon. Včasih jih je bilo prošenj tudi deset… iskrenih, preprostih, otroških. Marijine litanje, v prvih dneh dolge, so kasneje prepevali vedno rajše in jim sledili s pomočjo lista. Na koncu maše pa seveda hitro po listek in domov. Poprimimo torej drug drugemu breme, pa bo to kar nas teži, postalo priložnost za medsebojno povezanost v Kristusu.

To pa so povedali otroci o šmarnicah:

Zakaj prihajaš k šmarnicam?

Zato, ker hodim rad poslušat evangelij in zgodbe.

Zato, ker je tam zanimivo.

Zato, ker verujem v Jezusa.

Zato, ker spoznavam različne stvari, ki me zanimajo.

Da se sprostim.

 

Kaj ti je všeč?

Da pojemo otroci in da imamo zgodbico.

Všeč so mi molitve, sodelovanje otrok in petje.

Všeč mi je tisti del, ko povemo svoje prošnje.

Da pojemo in molimo.

Všeč mi je mir.