Misijon s.Grazyne – intervju

 Intervju za misijonsko nedeljo, 23. oktober

 Celje – Sv. Cecilija

Kako se je zgodilo da ste šli v misijone?

Sem v misijonskem redu in sem si ves čas želela iti v misijone. Leta 2000, ko sem imela jubilej redovnega življenja in sem bila že 5 let v Sloveniji, sem dobila pismo iz Rima, da sem poslana v Kongo Brazza. Kar zavrtelo se mi je v glavi, pa ne od sreče, ampak od strahu… Ob tej novici sem se začela zelo bati, ker sem se zavedala, da ne grem samo na počitnice ali na izlet, ampak, da grem tja živet in delat. Vse sem videla precej grozno… komarje, divje živali, pomanjkanje vode, in tako naprej. Ko sem to premišljevala, je prišel čas za sveto mašo in ko sem prišla v cerkev, me je gospod župnik prosil, če bi brala berilo. Nisem hotela, ker sem bila tako potrta, ampak vseeno sem sprejela. Grem k ambonu in berem: »Berilo iz preroka Izajija. Ne boj se, pošiljam te v daljne krajine. Jaz sem s teboj…«. Te besede so bile zame. Sam Gospod mi je odgovoril na moj strah. Takrat se je strah spremenil v veselje, ker so mi te besede dale veliko moči. Takoj sem napisala v Rim, da grem.

Kongo Brazza se nahaja na ekvatorju v zahodnem delu afriškega kontinenta. Ima mejo s Centralno afriško republiko, s Kamerunom, z  Angolo , Gabonom in Demokratičnim Kongom. Bil je francoska kolonija.

Ko ste prišli v Afriko, kaj je vas presenetilo?

Presenetila me je narava. Lepe in različne palme, ene dajejo olje, druge kokos… Je tudi ena vrsta, ki se imenuje potujoča palma. V sebi ima vodo, da jo človek lahko razreže in pije čisto, dobro vodo. Velika drevesa flamboyant – so polna rdečega, vijoličastega cvetja. Na našem vrtu je bilo veliko sadja – ananasi, mango, papaje, grenivke, banane, avokado… Narava je lepa, ker dežuje od septembra do junija ter je veliko sonca in vlage – potem vse hitro raste. So tudi ptice, ki zapojejo celo 5 tonskih višin.

Kongo ima veliko naravnih bogastev: zlato, diamante, minerale kot koltan in tantal, ki so potrebni za produkcjo mobilnih telofonov in vesoljskih ladji, imajo tudi nafto. Razumljivo je, da so vojne, gre za oblast, za denar.

Presenetile so me tudi grozote vojne. Vse je bilo uničeno, hiše podrte, prav tako ceste, naš samostam, naše šole.

Presenetilo me je tudi, da so me skoraj vsi ljudje na cesti pozdravljali. Na cestah je veliko ljudi. Takrat je bilo zelo malo avtomobilov in ljudje so hodili peš. Če je bil avto, je bil poln, notri je bilo 8 ljudi, namesto 5. Tudi majhni autobusi so odhajali, ko so bili polni ljudi. Nihče ni gledal na uro. Čeprav smo bili notri kot sardine v konzervi, smo se vozili in klepetali z ljudmi, kot bi bili znanci.

Vse je povezano s plesom, veselje in trpljenje. Tudi za pogreb plešejo s krsto. Na začetku sem se bala, da bo človek, ki je notri padel ven, ampak se ni zgodilo. Na začetku ne moreš tega razumeti, potem pa se vse zdi normalno. Ples je v njih, zato se tudi v cerkvi pleše… Zdaj mi to manjka.

Veliko presenečenje zame je bilo, da v jeziku lingala obstajata dve besedi, ki spominjata na slovenski: “joka” (napiše se yoka) pomeni usmili. Druga pa “kuruza”, (kot koruza) pomeni križ. Zelo sem bila srečna, ko sem slišala te besede, ker so me spominjale na Slovenijo.

 

V vaši skupnosti so bile sestre iz Evrope? V kakšnem jeziku ste se pogovarjale?

Naše sestre FMM so več kot 100 let v Kongu. Od začetka so gradile šole, dispanserje. Nisem se zavedala vsega kar so naredile do nekega dne, ko pride starejša žena k meni in mi pokaže na sliko naše ustanovteljice in reče: »Sestra zaradi te žene znam pisati in brati. Imam poklic. Moji otroci so šolani in vsi imajo delo. Ta žena je VELIKA.« In takrat sem še bolj razumela, da je bilo veliko sester, ki za seboj so pustile toliko dobrih del. Nič hudega, če jih svet ne pozna, dobrota ni glasna, ampak jo je v svetu veliko.

Enkrat nas je obiskal nadškof Anatol Milandu in nam je rekel: »Sestre veliko delate za našo državo, za naše otroke , za našo mladino. Zato sem zelo hvaležen, ampak še bolj je pomembno da živite skupaj, da molite skupaj. S tem pričujete, da je mogoče živeti skupaj v različnosti barve kože, jezika, kulture… Za nas je to veliko pričevanj , za naš narod, ki je utrujen od vojne.«

Naša skupnost je bila mednarodna. Bilo nas je 11 in smo bile iz Kolumbije, Madagaskarja, Indije, Japonske, in iz Evrope: Francozinja, Španke, Italjanka, Poljakinja, in sestre Afričanke iz drugega Konga, Mozambika, Burkine Fasso. Govorile smo v francoščini, ki je uradni jezik države.

 

Kakšno je bilo vaše delo?

Prišla sem septembra leta 2000 in takoj oktobra sem v šoli učila mladino, ki se je pripravljala za učitelje. To šolo vodijo naše sestre. Potem smo zgradili otroški vrtec in sem bila odgovorna zanj. Niti za šolo, niti za otroški vrtec nismo imele na začetku nobene pomoči. Za vse je bilo treba poskrbeti. Veliko mi je pomagala Slovenija in otroški vrtec je zelo lep zaradi Slovencev. Pomagali sta tudi Poljska in Kanada.

Še posebej Slovencem sem zelo hvaležna za prijateljstvo, za molitev, in za vse, kar ste naredili za otroke v Kongu.

 

Kakšna je kongijska mladina?

Mladina in otroci so skoraj isti kot povsod… Samo, da so seveda druge socialne razmere. Spominjam se, ko sem prvo leto dobila svinčnike, radirke in zvezke ter sem za Božič podarila mladini te skromne darove. Oni so začeli plesati in peti od od veselja, kot da bi dobili ne vem kakšno drago darilo. Zelo so hvaležni za vse.

Evropa hvaležnosti za majhne stvari več ne pozna. Večina ljudi je nezadovoljna. Recimo dežuje in »Oooooooo, spet dežuje.« Je vroče »Ooooooooo, spet vroče.« Namesto… »Hvala Bogu, da dežuje, čudovito, da je vroče…«

 

Kakšni so otroci? Kako se igrajo? Ali so sirote?

Otroci potrebujejo kot vsi otroci po svetu, da bi bili ljubljeni in da bi nekdo skrbel zanje. V otroškem vrtcu sem imela 160 otrok. Nekateri so prvič videli belega človeka in nekateri so se me bali, ampak ne vsi, seveda. Eden je že na začetku, ko me je zagledal, vzel mojo roko v svojo in je vprašal: »Ali se ti umivaš?« Odgovorila sem: »Ja, umivam se.« Vpraša me drugič: »Ali se veliko umivaš?« »Ja, umivam se veliko«, odgovorim in še naprej sprašuje: »Ali se veliko, veliko , veliko umivaš?« » Ja,  ja, veliko se umivam, veliko… »

En fantek je na začetku samo jokal in peščico je imel ves čas v ustih. Nisem vedela, ali razume francosko, ampak sem ga vprašala: »A res je tvoja peščica tako dobra? Ali jo lahko tudi poizkusim?« On, seveda nič ni odgovoril, samo gledal me je in jokal. Čez en teden pa priteče k meni, zadovoljen iztegne roko in reče: »Poizkusi…«

 

Kako ljudje so oblečeni?

Večina ljudji, še posebej ženske, je oblečena v »pagne«. To je kos blaga, ki lahko služi za krilo, če je mrzlo se lahko z njim pokrije, v njem se lahko nosi otroka na hrbtu, lahko pa se tudi obriše solzo.

 

Kaj ste jedli?

Osnovna hrana je maniok, ribe, različne vrste zeljenjave. Na začetku sem hotela vse jesti kot ostali, ampak moj evropski želodec na začetku ni bil pripravljen na tako hrano. Počasi sem se navadila. Uživala sem veliko sadja.

 

Ali znate kaj povedati v njihovim jeziku?

Mbote na yo… Dober dan. Znam veliko pesmi v jeziku lingala. Govorim bolj težko, ker je vse bilo v francoščini. Za zaključek bom v jeziku lingala molila molitev v zahvalo za Slovenijo, ker veliko pomagate misijonarjem in s prošnjo, da bi Vas vse Bog blagoslovil. Potem boste lahko uganili katera je ta molitev.

 

 

Mbote Maria, y’otondi gracia,

Mokonzi azali na yo, basesi yo o kati na basi banso,

basesi mpe Mwana ea limbu li yo, Yesui.

Maria Musemba, Mama wa Nzambe, sambela na biso, bato ba bikuna,

sikawa mpe o ndembe ya bowi bo biso. Amen

 

Če ste jo prepoznali, ste pripravljeni za misijone ;-)…

Čas misijona je čas milosti za samega misijonarja. Zame je bil ta čas čas milosti, kot je vse MILOST.

 

s. Grazyna Mech – Moyembi, fmm

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja