Pota v Romuniji

Kot vsako leto smo sestre fmm tudi letos sodelovale z projektom Pota. Tokrat se je s. Mojca z ekipo odpravila v Romunijo in sicer od 7.  do 14. julija.  Več o njihovi misijonski izkušnji lahko prebereš tukaj:

9. julija se nas je skupina 6 prostovoljcev s programa Pota, ki ga koordinira Mladinsko informacijski center z jezuiti, odpravila na desetdnevni misijonski tabor v Caransebeş, mestece v zahodni Romuniji. Pot nas je vodila najprej čez Hrvaško do Beograda, nato pa proti severu do mejnega prehoda Vršac, od tam pa skozi mesto Reşiţa do cilja.

Naša gostiteljica je bila Karitas-Caransebeş, kjer so bili do nas zelo pozorni in za naše ne preveč naporno prostovoljno delo zelo hvaležni. V ponedeljek smo si najprej ogledali karitasov vrtec, nato pa nekaj državnih ustanov: center za osebe s posebnimi potrebami Buna Vestire, center za brezdomce, dom za ostarele Saku, sirotišnico oz. center za otroke iz neurejenih družin v Zagujenih. Popoldne pa smo že zavihali rokave v centru Buna Vestire, kjer so razmere – tako okolica kot notranjost stavbe in sam način oskrbe – precej neurejene in borne, ravno tako pa tudi njegovi prebivalci. Teden je potekal tako, da smo dopoldneve preživeli v Zagujenih, popoldneve pa v Buna vestire. Za otroke in osebe s posebnimi potrebami smo pripravili igre in delavnice. Če je bilo v Zagujenih, kjer je za otroke lepo poskrbljeno, prijetneje delati, pa mi sedaj bolj ostajajo v spominu mladi in odrasli iz centra Buna Vestire, njihova toplina, žeja po ljubezni in njihove sposobnosti. Naj navedem primer: neki deček  si je takoj zapomnil besedila pesmi in bansov v slovenščini. Sredi tedna je naša skupina doživela okrepitev, saj se nam je pridružilo nekaj mladih Romunov iz tamkajšnje mladinske skupine. Sporazumevanje je postalo lažje. S pomočjo prevoda pa smo spoznali tudi marsikatero težko zgodbo, ki so nam jo prej zlasti prizadeti skušali povedati, vendar nismo razumeli. Na karitasovem centru je hkrati z nami prebival tudi starejši zakonski par iz Aachna, ki si že več let prizadeva za dvig kvalitete življenja v tovrstnih centrih – zlasti pa v domu za ostarele. Navdušila sta nas z ljubeznijo, ki jo imata eden do drugega in do prostovoljnega dela, ki ga opravljata. Na karitasu so nam pripravili več presenečenj – med drugim so nas peljali na sprejem k tamkajšnjemu županu in nam zadnji večer podelili diplome. Ko smo odhajali, so nas pozdravili kot prijatelje in nam rekli, naj se še vrnemo – pa čeprav samo na počitnice.

Mirjam Premrl

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja