Solidarnost in trpljenje – sestre FMM v Bosni in Hercegovini

Vsi se dobro spominjamo vojne v nekdanji Jugoslaviji. Pri nas v Sloveniji se je hitro končala. V drugih republikah, kot sta Hrvaška ter Bosna in Hercegovina, pa je trajala skoraj štiri leta. Najhuje je bilo poletje 1995, ko se je zgodil strašni zločin v Srebrenici, ki je bila pod zaščito Združenih narodov. Tu je vojska Republike Srbske sistematično umorila okoli 8.000 ljudi, večinoma moške, ostale pa je pregnala iz domov. Šele ob tem zločinu se je svetovna javnost zganila in si začela učinkoviteje prizadevati za končanje konflikta. Po operaciji Poletje 95 , je avgusta sledila še operacija Nevihta. Ta je predstavljala glavni preobrat v vojni, saj sta bili vojski Republike Srbske in Srbske Krajine med spopadi popolnoma poraženi in sta prosili za premirje. Mirovni sporazum, ki je dokončno končal vojno v BIH in na Hrvaškem, je bil podpisan 21. novembra 1995 v Daytonu.


Sestre Fmm smo iz Slovenije spremljale, dogajanje v sosednji Hrvaški in v Bih. V želji, da bi bile blizu temu trpečemu ljudstvu in med njimi budile upanje in spravo, smo obiskale te kraje kmalu po končani vojni. V Sarajevu smo se srečale s kardinalom Vinkom Puljićem, ki nas je povabil v BIH in nas spodbudil naj odpremo skupnost v Bosanski Posavini. Po nekaj mesečnem iskanju in dogovarjanju, smo decembra 1996 prišle v župnijo Odžak in se naselile v preprosti hiši. Kmalu so začeli prihajati ljudje po duhovno in materialno pomoč. S pomočjo številnih dobrotnikov iz Slovenije, Italije, Nemčije in Avstrije, so sestre sprejele okoli 70 velikih kamionov pomoči s hrano, obleko in drugimi potrebščinami. S pomočjo domačih ljudi so razdelile med vse, ki so prihajali, ne glede na narodnost. Sedaj je v Odžaku skupnost štirih sester, tri so poljakinje : S. Teresa, s. Anna in s. Agnieszka ter bosanka s. Renata. Delujejo na različnih področjih: z mladimi, v »Kuči nade« z osebami s posebnimi potrebami, na Karitasu, z ženami, v pastorali na župniji… Vse pa nosijo isto željo: delovati za spravo in mirno sožitje med tremi narodi.

mladi 082 Picture 265 susret 29.02.2012 047 foto za Renatu 012 lato 2010 589 mladi 070

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 
Sedaj po vojni so si ljudje za silo opomogli, obnovili svoje domove z lastnimi rokami in s pomočjo človekoljubnih organizacij, a ostajajo notranje rane, ki še vedno zelo bolijo. Velika je brezposelnost (50 %), duhovna praznina, upliv zahodne »civilizacije smrti«. Predvsem mladi so žrtve zasvojenosti vseh vrst. Družinske tragedije in travme se sedaj dogajajo za obnovljenimi domovi in jih sestre zaslutijo za prijaznim nasmehom mladih, ko na vprašanje »Kako gre?« odgovorijo s suhim »Dobro, hvala.«. Posebno so ranjene žene, saj so v večini primerov izgubile njihove najbližje, moža in sinove, bile so posiljene ali so bile izgnane v taborišča za begunce. Bolečina in sram jih uklepata, da o tem ne govorijo.
A čas je dozorel, in želja v njih, da bi to trpljenje podelile med seboj, se je porodila tako na strani katoliških žena, kot na stani muslimanskih žena. Ustanovljeno je bilo združenje »Življenje« z namenom, da bi zaščitili življenje od spočetja do naravne smrti ter preprečili vse vrste zasvojenosti. Med ustanoviteljicami je mati, katere sin je odvisnik. Bila je prva, ki je govorila o tem in je poslala svojega sina v skupnost Cenakolo. Poleg različnih dejavnosti ima združenje »Življenje« tudi molitveno skupino, ki jo vodi s. Anna Alberti, fmm. Skupina spodbuja člane k molitvi in deljenju v zaupnem okolju. Ljudje potrebujejo čas, potrpljenje in pogum, da bi se odprili in pustili Bogu, da deluje v njih in jih ozdravlja. Postopno žene v skupini doživijo, da niso edine z ranami in bolečo preteklostjo. Začnejo govoriti o svojih stiskah, molijo druga za drugo in za svoje družine.
Podobno združenje obstaja na stani muslimanskih žena, imenuje se »Sumeja« po imenu muslimanke, ki je bila ubita, ker se ni hotela odreči svoji veri. Tudi v tej skupini molijo, pomagajo v mošeji, obiskujejo ljudi in tiste, ki so v pomanjkanju. One so predlagale srečanje žena iz obeh strani, da bi bile združene skupaj pred težko situacijo delitve treh narodov. Želele so iti preko vseh razlik, predsodkov in zamer. Kraj, kjer so se prvič srečale je bil naš samostan. Vzdušje bilo prijetno družabno, obe strani so se predstavile in podale svoje cilje. Naslednjič je bilo srečanje pri muslimanskih ženah. Čutile so, da jih druži ista želja: biti solidaren, pomagati trpečim in se potruditi za lepši in bolj človeški svet. Upajo, da bo ta solidarnost, ki presega razlike in predsodke, naredila iz mesta Odžak mesto enotnih in srečnih ljudi. Nekdo je rekel : »Po vojni smo postali preveč Hrvatje, Srbi in Bošnjaki in premalo ljudje.«

Pripravila s. Mojca Korošec, fmm

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja