Taize – Strasbourg 2013

Dragi prijatelji ob koncu leta 2013 in začetku 2014 se je veliko študentov odpravilo na pot v Strasbourg. Zakaj? Verjetno so želeli na drug način vstopiti v Novo leto, mogoče je šel kdo zaradi pustolovščine, želje po novih srečanjih, odkritja nove dežele in kulture, duhovne umiritve… Vsako leto v času Novega leta potekajo evropska srečanja mladih, ki jih organizirajo bratje iz ekumenske skupnosti Taizé skupaj s številnimi mladimi prostovoljci, pod naslovom Romanje zaupanja na zemlji.

Taizejska novoletna srečanja so najbolj znana po skupnih molitvah, ki mladega človeka na preprost in privlačen način pritegnejo v skrivnost molitve in s tem k srečanju z Bogom. K temu veliko pomaga značilno okrasje prostorov, kjer so molitve : oranžno blago, polno lučk v opekah, ikone, zelenje… Mnogih se dotakne prepevanje kanonov v različnih jezikih in nagovori bratov. Letos je brat Alois povedal : »Kristus nas vabi, da razširimo svoje prijateljstvo. In to lahko storimo zelo preprosto, kot Jezus, s skupnim obrokom, obiskom, predvsem pa tako, da okrog sebe širimo odpuščanje in zaupanje. Vse življenje smo lahko romarji zaupanja.«

Poleg molitve na taizejski način lahko mladi, spoznajo nove ljudi, se pogovarjajo v tujih jezikih in delijo radosti in skrbi vsakdanjega življenja. To romanje ima poseben značaj, ne samo zato, ker je mednarodno, ampak zato, ker prihajajo nanj tako protestanti kot katoličani in vztrajajo v skupni molitvi kot eno občestvo, ki ima enega Pastirja. Tega srečanja sem se udeležila ravno zaradi tega razloga, želela sem si začutiti edinost duha, ki nas povezuje, kljub zgodovinskim in doktrinalnim zapletom.O edinosti pod »isto streho« je spregovoril tudi brat Alois: »Rad bi našel prave besede, da bi vprašal kristjane različnih Cerkva: mar ni čas, ko bi morali imeti pogum, da se vsi skupaj postavimo pod isto streho, brez da čakamo, da bodo vse teološke formulacije povsem usklajene? Mar ni mogoče izraziti naše edinosti v Kristusu (ki ni razdeljen) ob zavedanju, da nas razlike, ki ostajajo pri izražanju vere, ne ločujejo? Vedno bodo obstajale razlike: nekatere bodo povsem običajna tema pogovorov, druge pa so lahko celo obogatitev. Da bi to pospešili, imamo na voljo dve poti. Prva: v preprosti molitvi, v kateri se skupaj obračamo k živemu Bogu. Druga: da se združimo v služenju najrevnejšim. Tako bomo resnično oznanjevali evangelij skupaj!«

Skupna molitev, tišina, pogovori, radost druženja in spoznavanja, da vsi hrepenimo po eni Resnici, pisani z veliko začetnico, vse to vpliva na izredno vzdušje taizejskih srečanj. Letošnje srečanje je bilo 36. po vrsti, vsako leto pa se ga udeleži od nekaj 10.000 do več kot 100.000 mladih iz vseh koncev Evrope, med njimi tudi veliko iz Slovenije, letos nas je bilo okrog 250. Povabljeni smo bili, da se pridružimo k jutranji molitvi v župnijah, opoldne in zvečer pa na razstavišču in tako razširimo prijateljstvo ter molimo z drugimi.

Z vami bi rada podelila izkustvo življenja v francoski družini, ki me je sprejela, skupaj Ano, pod svojo strasbourško streho. Paul in Catherine Boneau imajo štiri otroke, dva »svoja« in dva sta posvojila: iz Koreje (Olivier) in iz Etiopje (Cecile). Na spodnji sliki, manjkata še Emanuela in Julie,ki sta bili takrat v službi.

Kljub jezikovnim težavam, lahko rečem, da smo navezali zelo prijazen in bratski odnos. Ko sva se z Ano zvečer vračali domov, je Catherine že čakala na nas s piškoti in čajem. Počutila sem se zelo domače in sem doživela, kaj pomeni, da smo eno telo in en duh v Kristusu.
Na srečanjih smo molili in jedli v velikih dvoranah razstavišča, ki jih med tednom uporabljajo različna podjetja. Župnija, kjer so nas nastanili je bila posvečena sv. Vincenciju Pavelskemu in je sprejela okrog 50 mladih. Na sliki so mladi iz Italije, Slovenije, Nemčije, Madžarske, Nizozemske in Slovaške.

Navzočnost mladih, njihovo veselje in vera, vedno vzbuja zaupanje, ki je še posebej dobrodošlo na začetku novega leta.  Želim vam izročiti še odlomek iz pisma brata Aloisa (priorja skupnosti) »Loving one another in the Church means more than having sympathy for one another, more than taking an interest in and being attentive to each other. It means belonging to one another. It means discovering that the others are my own life«. Upam, da boste naslednje leto v Pragi na lastni koži preverili, ali to kar sem napisala »štima«.

Vse dobro s. Ania Walaszek fmm

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja