Čas pričakovanja Svetega

Čas pričakovanja…

Kaj je lepšega kot trenutki, ko čakaš na obisk prijatelja ali ko vznemirjeno pričakuješ odhod na družinski izlet. Kaj je lepšega kot čas, ko pogleduješ na uro ob prijetem vonju iz kuhinje ali pričakovanje večera, ko te fant povabi v kino. Čas pričakovanja je tudi moj priljubljeni čas. Vedno sem se veselila obiskov in praznikov. Čas pričakovanja ima v sebi nekaj čarobnega, nekaj svetega. V srcu se prebudi hrepenenje po bližini, po domačnosti, po novem, končno po Božjem. In taki je tudi adventni čas. Že sama beseda advent pove, da gledamo nekaj kar bo prišlo kmalu.

Ob tem se mi zadnja leta pojavlja vprašanje kako naj kristjani dobro preživimo ta čas pričakovanja, ko pa nas okolje bombandira z božičnimi dekoracijami, praznovanji, po novem tudi z adventnimi izleti in sejmi? Pričakovanje namreč v prvi vrsti pomeni čakati, hrepeneti, pripraviti vse potrebno za praznik. Naši predniki so se celo postili, da so tudi svoje telo pripravili na božične dobrote in bolj zavestno okušali praznične jedi.

Žal recepta za dobro preživeti adventni čas nimam na zalogi. Pravzaprav ga verjetno tudi ne pričakujete. Lahko pa z vami podelim par misli in navdihov, ki se mi ob tem porajajo. Zdi se mi, da smo kristjani v pripravi na naše večje praznike postavljeni na največjo preizkušnjo prav v adventu. Potrošniški svet namreč ne pozna kategorije čakanja. Morda pričakovanja še, a čakanja zagotovo ne. Vse potrebe je potrebno zadovoljiti čim prej, da bi se človek ves čas počutil dobro. Vsi pa vemo, da če več dni jemo preveč dobro hrano, naš želodec odreagira. Tako kot telo potrebuje zmernost in kdaj pa kdaj slastnejše jedi in okuse, tako je tudi z našo dušo. Tudi ona potrebuje čas hrepenenja in čas, ko je hrepenjenje potešeno. Človek, ki ves čas hlepi po zadovoljitvi in to tudi vedno doseže, ne zna več čakati, pričakovati, se veseliti, hrepeneti, končno niti ljubiti. Morda je res eden od bistvenih izzivov, da si v tem adventnem času postavimo vprašanje: »Po čem najbolj hrepenim?« Že samo vprašanje nas bo vodilo do odgovora. Spodbudilo nas bo, da bomo storili korak v smeri, ki nam jo nakazuje. Drugo pomembno vprašanje je: »Kako bi rad, da bi skupaj preživeli božične praznike?« Tudi tukaj se nam ponudi odgovor, ko se pogovorimo kaj je bistveno. In končno se samo ponudi vprašanje: »Kaj pa za božič sploh praznujemo?« In tako postane advent čas pripovedovanja zgodb iz življenja svete družine, čas molitve ob adventnem venčku, ko Gospodu izražamo svoje veselje, pričakovanje, čas pozornosti, ko v pripravi na praznike kaj dobrega storimo drug za drugega.

Čas pričakovanja…, da čas pričakovanja nekoga, ki bo prišel kmalu. Prihaja vsako leto prav zate in zame, da bi ga sprejela v svojo kamrico srca. Naj bo ta advent čas pričakovanja rojstva otroka, ki je Božji otrok. V svoji človeški otroškosti namreč skriva božanskost. Kakšna radost je morala prevzemati Marijo, ko je pod svojim srcem nosila Božjega otroka, Odrešenika vseh ljudi. Končno, vsaka mama pozna tiho veselje, ki se budi v njej, ko se otročiček zgane in ga čuti v svojem telesu. Zato vam želim, da bi okusili lepoto in radost duhovne nosečnosti, da bi se za Božič Božji otrok rodil v vsakem izmed nas.

s. Metka Kos, fmm

This entry was posted in Novice.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja