Kaj imata skupnega Friderik Baraga in s. Dorica Sever

Življenje me uči, da kdor hodi za Gospodom, zanj ni naključij. Vse ima svoj smisel in razlog, kar se sčasoma pokaže. Celo branje knjig, ki mi je že od otroštva blizu, Gospod pogosto uporabi, da bi ga oznanjala.

To poletje sem bila deležna večih lepih odzivov iz oratorijev, predvsem mi je ostalo v spominu kar so mladi povedali navdušenega o Frideriku Baragu. Odločila sem se, da preberem eno knjigo o njem. Lotila sem se njegovega prvega življenjepisa in moje srce se je ogrelo ob tem velikem misijonarju. Ko sem po beljenju knjižnice urejala knjige, sem našla v naši knjižnici še dve knjigi o njem. Seveda sem brez pomišljanja vzela v roke še drugo in tretjo. Pravzaprav je težko v par vrstic strniti veličino njegovega življenja. Njegova izročitev Gospodu je bila brezpogojna. Dar vere, ki ga je prejel, je želel deliti z vsakomur, ki je bil odprt za Gospodovo besedo. Že tukaj v Sloveniji je na dveh župnijah, kjer je bil kaplan, pustil pečat misijonarja. Oznanjal je Boga, ki je ljubezen, ki je usmiljen. Ko so  župljani včasih raje šli k spovedi k njemu kot k župniku, je moral kmalu zapustiti najprej eno in potem še drugo župnijo. Zaradi širine njegovega srca ga je Gospod poklical, da bi ga oznanjal Indijancem. Ko  je v katoliškem časopisu prebral, da iščejo misijonarje v Ameriki, si je vzel čas za razločevanje. Po molitvi in pogovoru s škofom, je prepoznal, da ga Gospod kliče v misijone. Glede na to, da je že v času študija prava na Dunaju kdaj prišel peš v Ljubljano in se vmes ustavil še v Budimpešti, mu je tudi v Canadi, ki je bila več kot pol leta pokrita s snegom, športni duh prišel še kako prav. Sploh v prvih letih misijonarjenja med Indijanci so bile v zimskih mesecih Baragovo edino »prevozno sredstvo« krplje, s katerimi je bilo posebej težko hoditi, ko je zapadel svež sneg. Tako je bil sposoben prehoditi tudi 350 km, da je šel obiskati in maziliti bolno Indijanko. Seveda je treba vzeti v zakup še veter, spanje na prostem, včasih tudi pomanjkanje hrane ali dejstvo, da je šel na pot kdaj brez spremljevalca. Vse to je Baraga zmogel, ker je prisrčno ljubil Gospoda. Zaupal mu je do te mere, da je verjel kako ga bo Gospod ohranil tudi v trenutkih, ko je človeško gledano vse govorilo o tem, da zaradi utrujenosti in mraza ne bo zmogel poti do indijanskega naselja. A Baraga ni vzljubil le Indijance, vzljubil je tudi sneg in led, ki sta ga stala včasih nečloveških naporov, da je lahko maševal in spovedoval.

Pa bo kdo ob tem dejal, da danes ne najdeš več misijonarjev, ki bi bili pripravljeni zapustiti naše udobje in varnost in šli živeti v tako ekstremne razmere. Da temu ni tako, veste mnog, saj Gospod še vedno kliče misijonarje, da bi zapustili zaradi evangelija domačnost in prijatelje in se odpravili v neznano. Sestro Dorico Sever je poklical Gospod pred 20 leti, da bi svoje življenje podarila Inuitom, ki živijo še bolj na severu Kanade kot je bil Baraga. Najprej se je naprej pogumno učila inuitskega jezika, spoznavala njihovo kulturo in se privajala na temperature do – 50 stopinj. Kakor Baraga je tudi ona poleg Inuitov vzljubila sneg in tišino teh odmaknjenih krajev, saj so brez snega le v juliju in avgustu. Odkar se je naučila jezika, skrbi za pripravo bogoslužja, katehezo in pripravo na zakramente. Ob nedeljah vodi bogoslužje, saj duhovnik pride maševat le nekajkrat na leto. Poleg tega se intenzivno posveča tudi formaciji katehistov, ki opravljajo vse zgoraj naštete dejavnosti v krščanskih skupnostih, kjer ni duhovnika niti sester. Letos se bo ponovno selila v nov misijon. V februarju je pisala v Misijonskih obzorjih, da prosi za dar uboge vdove, saj je potrebno na tem novem misijonu urediti tako hišo za bivanje kakor bogoslužne prostore. Tudi vsak od nas je lahko misijonar, najprej tako, da z molitvijo zanjo podpre ta novi misijon. Če pa bi želel kdo pomagati tudi s svojim darom, pa lahko nakaže dar za s. Dorico na Misijonsko pisarno.

Sneg, nenavaden jezik, tišina, osamljenost so bile tako Baragove spremljevalke kakor tudi od s. Dorice. A Gospod daje tistemu, ki se mu izroči do konca, tudi svoj mir, ljubezen, neizmerno veselje, ko v služenju bratov in sester pozablja nase, da bi prinesel veselo vest odrešenja. Naj bo njuno darovano življenje tudi nam v spodbudo, da bi Gospodu darovali naše težave, stiske kakor tudi svoje delo, trud in veselje.

s. Metka Kos FMM

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja