»Blagoslovljena, ki zaupa v Gospoda«

Ko sem se odpravljala na duhovne vaje sem bila negotova. Nisem vedela kaj naj pričakujem. Prvič sem se odpravila sama na duhovne vaje, tako da me je bilo malo strah. Vendar sem se že po prvem stiku s sestrama sprostila. Tema duhovnih vaj pa je samo potrdila, da sem se prav odločila. Bila je ravno nekaj s čimer sem se ukvarjala in samo sebe morila, zdelo se mi je da mi sam Bog odgovarja na moja vprašanja.
Izredno mi je bilo všeč, da smo ustvarile neko domače vzdušje, bile smo kot skupina prijateljev, ko smo skupaj opravljali vsakodnevna opravila(kuhanje, pospravljanje, sprehod in seveda kurjenje) in hkrati sta sestri in tudi Aleša bile kot nek duhovni navdih. Zanimivo je bilo slišati malo drugačne poglede. Ko smo skupaj predelale odlomek svetega pisma mi je vedno ostal vsajen komentar, ki je imel velik vpliv name. Prav tako so bile tudi posebne skupne molitve in pesmi. Vse skupaj pa je potekalo tako lepo, sproščeno, čeprav smo sledile nekemu urniku, nikoli nisem dobila tega občutka. Pika na i pa je bila sv. maša, ki smo jo imele v naši mali kapeli, ki je bila zelo intimna in nekaj posebnega. In tudi sam pogovor s patrom pri spovedi mi je veliko pomenil. Velik zaključek pa je bila seveda maša vLaškem, kjer se me je pridiga zelo dotaknila in seveda samo kosilo pri sestrah. Lepo jih je bilo spoznati in spoznati neki mali del delovanja njihove skupnosti.

Darovi duhovnih vaj, ki sem jih jaz osebno odnesla pa sta notranji mir, da jaz mogoče ne poznam svoje prihodnosti, zato pa jo ve naš Gospod in tudi neka tolažba, da je že samo iskanje včasih prava pot, da sam cilj ni vedno pomemben. To sem dobila iz obeh sveto pisemskih odlomkov, iz vtisov in spominov sester iz svojega delovanja in tudi iz lastnega premišljevanja svetega pisma v naravi in tišini. Velik pomen pa so tudi imeli naši, mogoče na pogled vsakodnevni pogovori, ko je vsaka zaupala neko osebno zgodbo oziroma ko smo pripovedovale lastne izkušnje. Seveda da ne pozabim omeniti tudi lokacije, ki je bila popolna, skupaj s prijazno družino, ki je pokazala prijazno skrb.

Josipa Jurič, Bistrica pri Tržiču

»Blagoslovljena, ki zaupa v Gospoda«… v iskanju tega zaupanja, sva se dve udeleženki duhovnih vaj pod vodstvom dveh sester FMM odpravile na duhovni vikend. Zaradi odmaknjenosti od vsakdanjih skrbi smo imele veliko časa za premišljevanje odlomkov iz Sv. Pisma, za premišljevanje o naših življenjskih poteh in o tem kdo je pravzaprav Ta, ki vodi naše življenje in ga do potankosti pozna. V teh kratkih, vendar izpolnjenih dneh smo spoznale kako šibke/i smo v resnici, da brez Njegove prisotnosti, Njegove pomoči ne zmoremo ničesar.

Osebno me je najbolj nagovoril stavek iz Matejevega evangelija, ki pravi: » Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo« (Mt 6, 33). Premalokrat se včasih zavedamo kako pomembno je, da postavimo Boga na pravo mesto in potem se bo z Njegovo pomočjo postavilo vse na pravo mesto. Četudi so včasih naše situacije brezizhodne in se znajdemo v temi, je z nami Nekdo, ki nam s svojo Lučjo kaže pravo pot.

Aleša Kastelic, Celje

 Celje – Sv. Cecilija

Kako se je zgodilo da ste šli v misijone?

Sem v misijonskem redu in sem si ves čas želela iti v misijone. Leta 2000, ko sem imela jubilej redovnega življenja in sem bila že 5 let v Sloveniji, sem dobila pismo iz Rima, da sem poslana v Kongo Brazza. Kar zavrtelo se mi je v glavi, pa ne od sreče, ampak od strahu… Ob tej novici sem se začela zelo bati, ker sem se zavedala, da ne grem samo na počitnice ali na izlet, ampak, da grem tja živet in delat. Vse sem videla precej grozno… komarje, divje živali, pomanjkanje vode, in tako naprej. Ko sem to premišljevala, je prišel čas za sveto mašo in ko sem prišla v cerkev, me je gospod župnik prosil, če bi brala berilo. Nisem hotela, ker sem bila tako potrta, ampak vseeno sem sprejela. Grem k ambonu in berem: »Berilo iz preroka Izajija. Ne boj se, pošiljam te v daljne krajine. Jaz sem s teboj…«. Te besede so bile zame. Sam Gospod mi je odgovoril na moj strah. Takrat se je strah spremenil v veselje, ker so mi te besede dale veliko moči. Takoj sem napisala v Rim, da grem.

Kongo Brazza se nahaja na ekvatorju v zahodnem delu afriškega kontinenta. Ima mejo s Centralno afriško republiko, s Kamerunom, z  Angolo , Gabonom in Demokratičnim Kongom. Bil je francoska kolonija.

Ko ste prišli v Afriko, kaj je vas presenetilo?

Presenetila me je narava. Lepe in različne palme, ene dajejo olje, druge kokos… Je tudi ena vrsta, ki se imenuje potujoča palma. V sebi ima vodo, da jo človek lahko razreže in pije čisto, dobro vodo. Velika drevesa flamboyant – so polna rdečega, vijoličastega cvetja. Na našem vrtu je bilo veliko sadja – ananasi, mango, papaje, grenivke, banane, avokado… Narava je lepa, ker dežuje od septembra do junija ter je veliko sonca in vlage – potem vse hitro raste. So tudi ptice, ki zapojejo celo 5 tonskih višin.

Kongo ima veliko naravnih bogastev: zlato, diamante, minerale kot koltan in tantal, ki so potrebni za produkcjo mobilnih telofonov in vesoljskih ladji, imajo tudi nafto. Razumljivo je, da so vojne, gre za oblast, za denar.

Presenetile so me tudi grozote vojne. Vse je bilo uničeno, hiše podrte, prav tako ceste, naš samostam, naše šole.

Presenetilo me je tudi, da so me skoraj vsi ljudje na cesti pozdravljali. Na cestah je veliko ljudi. Takrat je bilo zelo malo avtomobilov in ljudje so hodili peš. Če je bil avto, je bil poln, notri je bilo 8 ljudi, namesto 5. Tudi majhni autobusi so odhajali, ko so bili polni ljudi. Nihče ni gledal na uro. Čeprav smo bili notri kot sardine v konzervi, smo se vozili in klepetali z ljudmi, kot bi bili znanci.

Vse je povezano s plesom, veselje in trpljenje. Tudi za pogreb plešejo s krsto. Na začetku sem se bala, da bo človek, ki je notri padel ven, ampak se ni zgodilo. Na začetku ne moreš tega razumeti, potem pa se vse zdi normalno. Ples je v njih, zato se tudi v cerkvi pleše… Zdaj mi to manjka.

Veliko presenečenje zame je bilo, da v jeziku lingala obstajata dve besedi, ki spominjata na slovenski: “joka” (napiše se yoka) pomeni usmili. Druga pa “kuruza”, (kot koruza) pomeni križ. Zelo sem bila srečna, ko sem slišala te besede, ker so me spominjale na Slovenijo.

V vaši skupnosti so bile sestre iz Evrope? V kakšnem jeziku ste se pogovarjale?

Naše sestre FMM so več kot 100 let v Kongu. Od začetka so gradile šole, dispanserje. Nisem se zavedala vsega kar so naredile do nekega dne, ko pride starejša žena k meni in mi pokaže na sliko naše ustanovteljice in reče: »Sestra zaradi te žene znam pisati in brati. Imam poklic. Moji otroci so šolani in vsi imajo delo. Ta žena je VELIKA.« In takrat sem še bolj razumela, da je bilo veliko sester, ki za seboj so pustile toliko dobrih del. Nič hudega, če jih svet ne pozna, dobrota ni glasna, ampak jo je v svetu veliko.

Enkrat nas je obiskal nadškof Anatol Milandu in nam je rekel: »Sestre veliko delate za našo državo, za naše otroke , za našo mladino. Zato sem zelo hvaležen, ampak še bolj je pomembno da živite skupaj, da molite skupaj. S tem pričujete, da je mogoče živeti skupaj v različnosti barve kože, jezika, kulture… Za nas je to veliko pričevanj , za naš narod, ki je utrujen od vojne.«

Naša skupnost je bila mednarodna. Bilo nas je 11 in smo bile iz Kolumbije, Madagaskarja, Indije, Japonske, in iz Evrope: Francozinja, Španke, Italjanka, Poljakinja, in sestre Afričanke iz drugega Konga, Mozambika, Burkine Fasso. Govorile smo v francoščini, ki je uradni jezik države.

Kakšno je bilo vaše delo?

Prišla sem septembra leta 2000 in takoj oktobra sem v šoli učila mladino, ki se je pripravljala za učitelje. To šolo vodijo naše sestre. Potem smo zgradili otroški vrtec in sem bila odgovorna zanj. Niti za šolo, niti za otroški vrtec nismo imele na začetku nobene pomoči. Za vse je bilo treba poskrbeti. Veliko mi je pomagala Slovenija in otroški vrtec je zelo lep zaradi Slovencev. Pomagali sta tudi Poljska in Kanada.

Še posebej Slovencem sem zelo hvaležna za prijateljstvo, za molitev, in za vse, kar ste naredili za otroke v Kongu.

Kakšna je kongijska mladina?

Mladina in otroci so skoraj isti kot povsod… Samo, da so seveda druge socialne razmere. Spominjam se, ko sem prvo leto dobila svinčnike, radirke in zvezke ter sem za Božič podarila mladini te skromne darove. Oni so začeli plesati in peti od od veselja, kot da bi dobili ne vem kakšno drago darilo. Zelo so hvaležni za vse.

Evropa hvaležnosti za majhne stvari več ne pozna. Večina ljudi je nezadovoljna. Recimo dežuje in »Oooooooo, spet dežuje.« Je vroče »Ooooooooo, spet vroče.« Namesto… »Hvala Bogu, da dežuje, čudovito, da je vroče…«

Kakšni so otroci? Kako se igrajo? Ali so sirote?

Otroci potrebujejo kot vsi otroci po svetu, da bi bili ljubljeni in da bi nekdo skrbel zanje. V otroškem vrtcu sem imela 160 otrok. Nekateri so prvič videli belega človeka in nekateri so se me bali, ampak ne vsi, seveda. Eden je že na začetku, ko me je zagledal, vzel mojo roko v svojo in je vprašal: »Ali se ti umivaš?« Odgovorila sem: »Ja, umivam se.« Vpraša me drugič: »Ali se veliko umivaš?« »Ja, umivam se veliko«, odgovorim in še naprej sprašuje: »Ali se veliko, veliko , veliko umivaš?« » Ja,  ja, veliko se umivam, veliko… »

En fantek je na začetku samo jokal in peščico je imel ves čas v ustih. Nisem vedela, ali razume francosko, ampak sem ga vprašala: »A res je tvoja peščica tako dobra? Ali jo lahko tudi poizkusim?« On, seveda nič ni odgovoril, samo gledal me je in jokal. Čez en teden pa priteče k meni, zadovoljen iztegne roko in reče: »Poizkusi…«

Kako ljudje so oblečeni?

Večina ljudji, še posebej ženske, je oblečena v »pagne«. To je kos blaga, ki lahko služi za krilo, če je mrzlo se lahko z njim pokrije, v njem se lahko nosi otroka na hrbtu, lahko pa se tudi obriše solzo.

Kaj ste jedli?

Osnovna hrana je maniok, ribe, različne vrste zeljenjave. Na začetku sem hotela vse jesti kot ostali, ampak moj evropski želodec na začetku ni bil pripravljen na tako hrano. Počasi sem se navadila. Uživala sem veliko sadja.

Ali znate kaj povedati v njihovim jeziku?

Mbote na yo… Dober dan. Znam veliko pesmi v jeziku lingala. Govorim bolj težko, ker je vse bilo v francoščini. Za zaključek bom v jeziku lingala molila molitev v zahvalo za Slovenijo, ker veliko pomagate misijonarjem in s prošnjo, da bi Vas vse Bog blagoslovil. Potem boste lahko uganili katera je ta molitev.

Mbote Maria, y’otondi gracia,

Mokonzi azali na yo, basesi yo o kati na basi banso,

basesi mpe Mwana ea limbu li yo, Yesui.

Maria Musemba, Mama wa Nzambe, sambela na biso, bato ba bikuna,

sikawa mpe o ndembe ya bowi bo biso. Amen

Če ste jo prepoznali, ste pripravljeni za misijone …

Čas misijona je čas milosti za samega misijonarja. Zame je bil ta čas čas milosti, kot je vse MILOST.

s. Grazyna Mech – Moyembi, fmm

               KDO? Laik-inja fmm.

                       ZAKAJ? Zaradi klica.

                                            KAKO? Pridi in boš izvedel-a!

A si že slišal-a za laike fmm?

Pred časom je bila ena naša prijateljica na obisku pri eni izmed naših sester, kjer imajo laike fmm. Prišla je do nas in nas izzvala z vprašanjem ali bi lahko v Sloveniji začeli z laiki fmm. Sestre smo se odločile, da pripravimo gradivo in ponudimo možnost srečanj vsem tistim, ki jih pritegne naša duhovnost.

Kdo je laik-inja fmm?

Laiki oz. laikinje fmm so osebe različnih stanov, ki jih je pritegnil naš način življenja, vendar niso prejele daru redovnega poklica, temveč jim je Gospod podaril drugačno poklicanost. Z življenjem po karizmi fmm pričujejo v svojih družinah in okolju o Jezusu Kristusu, in sicer s preprostim načinom življenja v duhu Marie de la Passion in sv. Frančiška ter v odločitvi za misijonsko delovanje na način, ki je za njih mogoč.

Zakaj je to pismo poromalo do tebe?

Laiki fmm se vedno začnejo na pobudo laikov. Tudi to pot se je nekaj mladih obrnilo na nas. V želji, da bi informacija o tej novi obliki dosegla vse tiste, ki vam je blizu naš način življenja, to povabilo pošiljamo tudi tebi. Če bi rad-a izvedel-a več o tem kdo so laiki fmm in kaj živijo, se nam pridruži na prvem srečanju v septembru.

Kako postati laik-inja fmm?

Ker smo na začetku poti, bomo skupaj iskali kako postati laik-inja fmm. Prvo leto smo si okvirno zamislile takole. Skozi leto bi imeli srečanja enkrat mesečno ali na mesec in pol, odvisno od razpoložljivosti vseh članov skupine. Prav tako bi si vzeli dva krat po en dan za spoznavanje, druženje in molitev, z namenom, da se povežemo med seboj. Sestre bomo prav tako na razpolago za osebno spremljanje.

Prvo, uvodno srečanje je že bilo, če pa te povabilo zanima, se lahko vedno obrneš ne eno od sester

korosec.mojca@yahoo.com

s.teresafmm@yahoo.fr

metka@fmm.si

Postani tudi ti misijonar-ka!

Sestre fmm

To « darilo » je bilo za njo zahtevno, strah pred neznanim je včasih narašča.. Kako naj bi se selila pri teh letih? Žalovanje in solze so spremljale njene zadnje dni v Lescah. Ampak Gospod je vedno bolj velik kot si mi lahko mislimo… sestre iz Lesc je čakal tu v Celju. Pozno popoldne 1. septembra so sestre prišle v  Celje. Srečanje z Grazyno in  menoj je bilo ganljivo in v solzah. Končno so prišle ! Zahvaljujem se Gospodu za njihov pogum in vero. Ko smo vse stvari znesli v hišo, smo odšle k župnijski maši. Tu nas je sprejel br. Paval Košir, gvardijan, ki jim je rekel, da jih je poslala Marija iz Brezij, da bi tu v celjski škofiji zasadile, živele našo karizmo.

V nekaj dneh smo pospravile stvari in hiša je postala domača in živahna. Vedno bolj se. znajdemo in skupno življenje se začenja. Šolsko leto, ki se je že začelo nam prinaša nove izzive : verouk, pevski zbor, skupine ali posamezniki za učenje jezika, skupina Vera in Luč, skupine mladih in različne skupine v župniji, škofijski pastoralni svet… ali ljudje, ki prihajajo na obisk, za molitev, za pogovor…

Evangelij na dan prihoda pravi : Ne boj se, od sedaj boš ljudi lovil. (Lk 5, 1-11) Upajmo, da bodo mreže vržene v neznano, v negotovost ampak v VERI in ZAUPANJU prinesle veliko sadov za Božje kraljestvo.

Med njegovim bivanjem v Vietnamu, se je p. Miha pogosto srečeval z dekleti v Centru. Že leta 2008 je dobil idejo, da bi dekleta obiskala Slovenijo, vendar je do letos ni uspel uresničiti. Aprila letos, pa je sestram v Vietnam sporočil, da bi rad, da skupaj z nekaj dekleti med poletnimi počitnicami obiščejo Slovenijo. Skupaj so se lotili uresničevanja te želje in julija so punce in sestre prispele v Slovenijo.

Dekleta so v Sloveniji preživela en mesec – precej naporen mesec: intervjuji, srečanja z ljudmi, ogledi Slovenije, predvsem pa nastopi in predstavitve po različnih župnijah po Sloveniji, na katerih so pele in igrale na tradicionalne vietnamske instrumente.

Center za slepa in slabovidna dekleta se sestre frančiškanke Marijine misijonarke odprle leta 1993, ko so najele hišo in vanjo sprejele 20 deklet. V naslednjih letih je k njim prihajalo vedno več deklet in pokazala se je potreba po večji hiši. Tako so leta 1997 dobile novo hišo, kjer zdaj biva 32 deklet v starosti od 5 do 20 let. Prva in najpomembnejša naloga Centra je zagotoviti dekletom dobro izobrazbo – končati študij oz. vsaj srednjo šolo. Med bivanjem deklet v Centru, pa jih sestre spodbujajo, da razvijajo svoje talente (npr. talent za glasbo).

Kaj so o sebi in o obisku Slovenije povedala dekleta?

Nhan (16) – Izhajam iz šestčlanske družine. V prostem času rada poslušam glasbo in klepetam s prijatelji. Igram flavto, orgle in đan tranh (tradicionalno vietnamsko glasbilo). V Sloveniji mi je najbolj všeč svež zrak in prijazni ljudje.

Kim (18) – Igram đan tranh in orgle. V Sloveniji se počutim zelo prijetno – veliko je gozdov in svežega zraka, ljudje tu pa so resnično prijazni in prijateljski.

Lan Anh (12) – Sem najmlajša v naši družini. V Centru v prostem času rada poslušam glasbo in vadim instrumente, ki jih igram – đan tranh, orgle in pianico. Slovenija mi je zelo všeč, najbolj pa si bom zapomnila taborjenje z otroki iz župnije p. Miha.

Binh (14) – Prihajam iz šestčlanske družine, moji starši pa so kmetovalci. Rada poslušam glasbo, igram šah in vadim orgle, pianico in đan tranh. Slovenija je zelo mirna in zelo hladna, še posebej ob večerih.

Thao (17) – Igram đan ban (vietnamsko tradicionalno glasbilo z eno struno). Od obiska v Sloveniji si bom najbolj zapomnila slovensko sadje, vreme in srečanje z otroki v župniji p. Miha.

My (16) – Rada poslušam glasbo, berem zgodbe na internetu, klepetam s prijatelji in igram flavto. V Sloveniji sta mi najbolj všeč mir in tišina.

Zala Pavše, prenovinka

Ob večnih zaobljubah naše sestre Renate Relja  smo doživeli veliko veselje. Tega dne, se je Renata popolnoma izročila Bogu in darovala svoje življenje za Cerkev in odrešenje sveta. Besede zaobljub so imele globok in simboličen pomen. Izrečene so bile  v kraju, kjer je Renata preživela svoje otroštvo in, ki ga je morala s svojo dužino zaradi vojne zapustiti. Mislile smo na bolečino in upanje tega naroda, Renatino družino in na nov kraj misijona naše sestre Renate. Vsaka sestra FMM  namreč pri večnih zaobljubah dobi misijonsko poslanstvo. Čez nekaj časa bo Renata odšla v Maroko, kjer jo že čaka Gospod. Pri FMM svet res postaja majhen. Bosna- Maroko- Slovenija- vse je eno v Njem.

Renata naj bo Bog s teboj.

V Madridu pa se je slišala tudi slovenščina.

Več preberi tukaj:

Veliko je že bilo napisanega, veliko se je že govorilo… jaz pa želim podeliti z vami nekaj utrinkov iz romanja v Madrid, ki so mi ostali v srcu, in ki se jih bom vedno spominjala, ko slišim besedo SDM Madrid.

SDM Madrid to je najprej neverjetna veriga dobrote, radodarnosti in odprtega srca naših španskih gostiteljev. Tu mislim na družine, ki ne samo da so nas sprejele, hranile, prevažale ampak tudi delile z nami svoje romanje v veri. Mislim na toliko mladih prostovoljcev, ki so se kljub nasprotujočemu vzdušju odločili podariti svoj čas v imenu Kristusa in Cerkve.

SDM Madrid to je tudi križev pot mladih in srečanje s Carmen, 19-letnico iz Madrida. Rekla sem ji: “Hvala, da nas tukaj sprejemate, da prenašate neugodnosti, ki jih povzroča taka množica ljudi.” Odgovorila je: “Hvala vam, da ste prišli. Prvič v življenju sem pogumno priznala, da sem kristjanka, da pripadam Cerkvi. Prvič sem šla na ulico. Prinesli ste mi pogum. Zdaj pa me ni sram. Hvala.”

SDM Madrid to je tudi nepozaben prihod na praznik Marijinega Vnebovzetja v župnijo Los Arojos. Po maši smo iz srca prepevali Mariji. Po celi cerkvi je donelo Marija skoz’ življenje in jaz sem videla solze v očeh domačinov, starjših gospa, ki so rekle, splačalo se je dočakati ta trenutek.

Esta es la juventud del Papa! To je papeževa mladina!

Tu je že šesto leto potekal duhovni  tabor s tečajem angleškega jezika za otroke iz vse Slovenije. V dopoldanskem delu smo osvajali in poglabljali znanje angleščine po starostnih skupinah, popoldne pa smo bili zaposleni z izdelovanjem različnih stvari, športom, pohodom, kopanjem. Seveda nismo izpustili molitve, duhovnega pogovora in svete maše. Tudi to je potekalo v angleščini. Geslo letošnjega leta je bilo: Eternal flame (večni plamen) in vsakodnevni pogovor je potekal o darovih sv. Duha. Poleg animatorjev, učiteljev angleščine in glavne organizatorke Fani Pečar sta  za duhovni del skrbela br. Štefan Kožuh in s. Magdalena Nadwodnik fmm.