»Na mladih svet stoji«, pravi pregovor. A danes mnogi več ne verjamejo, da so mladi sposobni graditi boljši svet. Ko je v stari Evropi vedno manj redovnih poklicev se tudi sestre sprašujemo ali še verjamemo v mlade, ali smo sposobne biti jim blizu? Dogaja se namreč, da se kultura mladih hitro spreminja in se prepad med generacijami veča. Kako se v tem svetu mladih znajdemo sestre FMM, kako odgovarjamo na njihove potrebe, smo se spraševale sestre iz cele Evrope, ki delujemo v pastorali mladih in v pastorali poklicev. Na srečanju, ki je potekalo od 8. – 10. oktobra v Madridu, smo bile prisotne štiri sestre iz španske province, po dve sestri iz province Francija – Švica, provinca Velike Britanije, Irske in Malte ter provinca Srednje in vzhodne Evrope. Province Belgije, Italije in Portugalske pa so poslale po eno sestro; skupaj torej 14 sester.
Dan prihoda na takšnih srečanjih je zmeraj tako tipično FMM-ovski in tako je bilo tudi tokrat. Koliko prisrčnih objemov in veselja, ko spet srečaš znane obraze, drago prijateljico, skratka svoje sestre. Koliko tiste pristne radosti, ko se Bogu zahvaljuješ, da ti je dal sestre iz toliko različnih dežel, kjer se povsod počutiš doma. Popoldne in večer smo izkoristile za sestrsko druženje in si ob tem ogledale še nekaj lepih kotičkov mesta Madrida. Sobota in nedelja pa sta bili delovno obarvani. Najprej je vsaka provinca predstavila svoje aktivnosti na področju pastorale mladih in pastorale poklicev. Medsebojna izmenjava nam je pomagala k soočenju različnih realnosti v katerih živimo in nam zastavila veliko novih vprašanj. Sestre v zahodni Evropi so manj navzoče med mladimi, ker imajo malo sester na razpolago za to delo, medtem ko smo sestre v vzhodni Evropi kar se tega tiče v privilegiranem položaju, saj smo ena izmed mlajših provinc našega Inštituta. Po predstavitvah provinc smo razmišljale kje bi lahko medsebojno sodelovale glede na obstoječe dejavnosti in projekte, ki jih izvajamo v provincah. Prav tako smo se pogovarjale o obliki naše navzočnosti v Madridu na Svetovnem dnevu mladih drugo leto. V sklepu našega srečanja smo prišle do odločitve, da bomo v Madridu navzoče v Frančiškanski vasi, in sicer od 16.-19. avgusta 2011. Sedem sester, torej po ena iz vsake province, bodo štiri dni stalno v Frančiškanski vasi sprejemale mlade ter skrbele za animacijo. Vse sestre, ki bomo prišle v Madrid s skupino mladih, smo prav tako povabljene k navzočnosti, in sicer na tak način, da lahko prijavimo glasbeno, dramsko ali drugo točko mladih za program, ki ga bodo animirale sestre. V dneh od 16. avgusta naprej se torej vse FMM na srečanju v Madridu zagotovo najdemo v Frančiškanski vasi. K zaključkom sodi tudi odločitev, da želimo nadaljevati s sodelovanjem, ki že obstaja znotraj dveh ali več provinc. Vsi ostali predlogi sodelovanja pa potrebujejo še čas za nadaljnje razločevanje.
Ob koncu smo sprejele sklep, da srečanja postanejo vsakoletna. Naslednje srečanje bo drugo leto od 7. – 9. oktobra v Asisiju. Spet se bo srečala zahodna in vzhodna FMM Evropa, ki more najti pot do mladih le preko radikalnega življenja v naših skupnostih kakor tudi v drznih odločitvah, da vstopamo v svet mladih in jim dopustimo, da odkrijejo našo karizmo in jo zaživijo na njihov način. Bog daj, da bi to zmogle in se prepustile Duhu, da nas usposablja za pristno navzočnost med mladimi, ki iščejo svojo življenjsko pot. Kajti le oni sami nam bodo pokazali kako naprej.
Misijonski srečelov
Že nekaj let sestre Frančiškanke Marijine misijonarke pripravljamo skupaj s prostovoljci iz župnije Trnovo misijonski srečelov. Pred nekaj tedni smo se odločili, da bo letošnji namen zbiranja za Haiti, kjer potrebujejo sredstva za kopanje vodnjakov, saj jim zelo primankuje pitne vode. Eno nedeljo prej smo si pri maši lahko ogledali diaprojekcijo o Haitiju in župljanom predstavili namen zbiranja denarja. Ves teden so prihajali dobitki v Dom Janeza Krstnika in v soboto popolnde smo spakirali skoraj enkrat več dobitkov kot lani. Lepo je biti priča radodarnosti ljudi, ki jim je mar za stisko ljudi, ki jih sicer osebno ne poznajo. Kristjani smo res poklicani, da živimo v solidarnosti s svojimi brati in sestrami, tudi s tistimi na drugem koncu sveta, ki jih najbrž ne bomo nikdar srečali.
Skratka, dobitkov je bilo veliko, napoved vremena slaba, zato je bilo presenečenje toliko večje, ko nas je v nedeljskem jutru pozdravilo sonce. Nebo je vzdržalo do večera in ko smo po večerni maši ob koncu srečelova stopile iz župnišča, nas je pričakal močan dež. Čez dan smo tako imeli nekaj dobitkov tudi zunaj, kar je ustvarilo prijetno vzdušje pred cerkvijo, kjer se običajno ustavimo, da se srečamo po nedeljski maši. Vsi otroci so seveda sanjali, da bi njihova srečka zadela enega izmed pisanih balonov, ki so krasili pročelje cerkve.
Prodali smo veliko srečk, nekaj dobitkov pa je še ostalo, zato vam sporočamo, da boste lahko kupili srečke tudi to nedeljo, 31. oktobra, po maši. Vabimo vas, da se odzovete našemu povabilu, saj prebivalci Haitija zelo trpijo zaradi kolere, ki je izbruhnila pred dnevi. Naša pomoč bo omogočila vsaj enemu kraju Haitija, da bodo prebivalci prišli do pitne vode.
Jezikovna šola ljubezni
Na enem koncu Mirja, ki meji na Emonsko ulico, zasledi pozoren pešec na zidu vogalne hiše napis Jezikovna šola. Ko prehodi Mirje do naslednjega križišča, na vogalu opazi drugo hišo, na kateri je tabla z napisom Frančiškanke Marijine misijonarke. In kaj ima slednja opraviti s tujimi jeziki? Veliko, sorodnost med hišama je namreč v tem, da se prihajajo Ljubljančani v jezikovno šolo učiti tuje jezike, medtem ko obiskovalci sester na drugem vogalu ulice kaj kmalu ugotovijo, da jih sestre vsakodnevno uporabljamo. Sestre namreč živimo v mednarodni skupnosti zato ni nič presenetljivega, ko pri hvalnicah ali večernicah poleg slovenščine zazveni še kakšna pesem v angleščini, francoščini, poljščini, hrvaščini…
V svetu globalizacije zelo cenimo znanje tujih jezikov, posebno še, če živiš v majhni deželi kot je Slovenija. Vendar misijonarki znanje jezikov še zdaleč ne zadostuje, da bi bila srečna sestra. Tuji jezik se naučiš z nekaj napora, medtem ko se jezika ljubezni učiš vse življenje. Začne pa se s tem, da prepoznaš svojo poklicanost. Vsaka poklicanost je namreč dar. Zato je radost našega življenja v tem, ko vsaka ta dar osebno sprejme in ga zaživi. In sestre, ki živimo na Mirju, smo prepoznale v sebi misijonski poklic. Redovne skupnosti imamo namreč različne oblike kako živimo svojo poklicanost čemur pravimo karizma. Tako je karizma Frančiškank Marijinih misijonark, kot že samo ime pove, preprost način življenja v duhu Sv. Frančiška. Zato je življenje v sestrski skupnosti za nas bistvenega pomena. Skupaj molimo in se podpiramo pri našem delu. Zelo pomemben del našega življenja pa je tudi deljenje, ko prisluhnemo temu kar vsaka doživlja pri svojem poslanstvu. Končno nas te drže uči Marija, ki je bila izredna v poslušanju in sprejemanju božjih predlogov. Da bi tudi me bile budne za predloge in navdihe Duha, si enkrat tedensko vzamemo čas za poslušanje in deljenje Božje besede. Sicer pa je naša kapela odprta za vse, ki se nam želijo pridružiti pri molitvi zjutraj ob 6.45, ko molimo hvalnice kakor tudi zvečer od 18.00 dalje, ko pričnemo s tiho adoracijo vse do 20.00, ko zaključimo z molitvijo večernic.
Naj vam podrobneje predstavim našo skupnost na Mirju, v Ljubljani, ki se je to jesen povečala iz 5 na 7 sester. Tako smo sedaj v skupnosti tri Poljakinje in štiri Slovenke. Sestri Mojci, Gosi, Romani, Lucyni ter Metki sta se pridružili še Cirila in Magda. Pozornost do sestre, ki pride v novo okolje, se sreča z novo kulturo in jezikom, ki ga je treba osvojiti, je za nas prvi kraj učenja jezika ljubezni. Je nekaj podobnega kot pozornost mame in očeta do svojega otroka, ki dela prve korake, se uči izgovarjati prve besede, odkriva svet okrog sebe na način, ki od odraslih zahteva veliko mero potrpežljivosti in ljubezni. Tako je vsaka sestra, ki pride v skupnost dar za druge, dar z vsem kar je in deli z nami kakor tudi dar v tem, da nas s svojo drugačnostjo in v začetku še odvisnostjo od nas izziva, da rastemo v ljubeči pozornosti do nje. Jezikovna šola ljubezni je torej v mednarodni skupnosti sester nepogrešljiva dimenzija življenja. Večkrat to pomeni, da sprejmeš tudi tisto kar ne razumeš, kar ti je nepoznano ali težko sprejemljivo v kulturi druge. Vendar je veselje, ki izvira iz bogastva naše različnosti tolikšno, da ga želimo deliti z drugimi. Pravzaprav je prvi vzrok našega veselja Jezus Kristus, zaradi katerega smo se odločile za tak način življenja.
Ko ga vsakodnevno okušamo v evharistiji in Božji besedi, zremo v adoraciji kakor tudi v sestrah in v ljudeh, s katerimi delamo, se srečujemo, odkrivamo, da je vsakdo resnično dragocen v očeh Boga. To odkritje, to veselo novico, da nas ima Bog neizmerno rad, posredujemo s svojim življenjem tam, kjer je poleg skupnosti naš misijon, poslanstvo vsake. Tako smo prisotne v svetu novinarjev na RTV Slovenija, med otroci v vrtcu in pri katehezi kakor tudi pastoralno dejavne v različnih skupinah mladih in odraslih. Na Mirju 7 sprejemamo tudi različne skupine, ki se srečujejo v prostorih Emavsa in v naši kapeli: od Emanuela, Prenove v Duhu do prostovoljcev, ki se pripravljajo na delo v zaporniški pastorali. Prav tako se na naših vratih oglasijo tudi brezdomci, ki so bolj kakor kruha veseli tople besede in ljubeče pozornosti.
Vse naše življenje je šola ljubezni. Pravzaprav je vsak kristjan poklican, da gradi občestvo z darom, ki ga je prejel. Naš dar je, da pričujemo kako je Cerkev dom za vsakogar najsi bo reven ali bogat, domačin ali tujec, reden nedeljnik ali moderni iskalec, vsi smo poklicani, da postanemo bratje in sestre. In to sedaj, kajti Božje kraljestvo je že med nami. In kaj je Božje kraljestvo drugega če ne šola ljubezni, šola jezika ljubezni, ki ga vsi razumemo?
Nekaj utrinkov iz premiere filma: “Duhovni poklic”
Poklicanost pomeni slediti prebujanju ljubezni, poslušati ta glas, ki ga zopet lahko slišimo, vse do tega, da damo svoje življenje v celoti na razpolago volji ljubezni. Poklicanost torej pomeni razmišljati o svojem življenju v povezanosti z ljubeznijo in v skladu z umom, ki je zmožen ljubiti. Continue reading
Film o duhovnih poklicih
1. Poklic duhovnika
2. Poklic redovnika
3. Poklic redovnice
4. Poklic diakona
5. Poklic laiške misijonarke
Filmčke je možno presneti tudi z naslova http://ljubljana.kapucini.si/duhovni_poklic/
Premiera filma o duhovnih poklicih
Konec leta se bliža in devetošolci pišejo eksterce, maturanti vztrajno sedijo za knjigami, upajoč, da pridejo na željeno fakulteto, za katero so se odločili. Tako se v določenih trenutkih življenja odločimo za srednjo šolo ali fakulteto, za svoj poklic, v katerem se vidimo. V določenem trenutku se je treba odločiti tudi za življensko poslanstvo žene, moža, mame, očeta. Nekateri pa se odločijo odgovoriti na klic v duhovništvo, redovništvo, diakonat ali v misijonski poklic.
Če vas zanimajo zgodbe ljudi, ki so se odločili za enega izmed naštetih poklicanosti v besedi in sliki vas sestre Frančiškanke Marijine misijonarke vabimo na premiero filma o duhovnih poklicih, ki bo v torek, 1. junija, ob 20h v župnijski dvorani v Kosezah.
Prisrčno dobrodošli!
Celonočna adoracija za mlade
Ko sem v sredo, ob petih zjutraj, prišla na SKAM, sem najprej opazila sključenega moža. Na pol zbujena sem se spraševala a je kakšen nevsakdanje oblečen umetnik ali klošar iz ljubljanskih ulic. Spreletela me je misel, da se je prišel ogret za eno noč. Ko sem se zalotila ob tej misli, sem si rekla kako prehitro presojam tega moža. Odgovor sem dobila šele po njegovem odhodu, a rada bi delila mojo prevzetost nad tem, kako je ta starejši mož ob odhodu pokleknil pred Najsvetejšim in se poklonil do tal. To je naredil s takim spoštovanjem in predanostjo, da se me je globoko dotaknilo. Ko je odšel, so mi mladi povedali, da prodaja glasilo Kralji ulice. Ena izmed mladih, ki je bila prisotna od enajstih zvečer vse do treh zjutraj, mi je dejala, da je bil ves čas buden in je sodeloval. Sama pri sebi sem si rekla, kako sem ga krivično spravila v okvirček klošarja, češ, izkoristil je priliko toplega prostora v deževni noči. Podobno se nam dogaja v presojanju mladih. Continue reading