Prvo poglavje

Bilo je lepo majsko jutro leta 2008, ko sem pri večnih zaobljubah dobila svoje prvo misijonsko poslanstvo in sicer – južno Brazilijo! Zaradi različnih obveznosti sem Slovenijo zapustila šele konec avgusta 2009 in se na poti v Brazilijo za štiri mesece ustavila pri naših sestrah na Portugalskem. Tam sem mirno preživljala “prvo poglavje” svojega poslanstva: obiskovala sem tečaj portugalščine, pomagala sestram pri preprostih hišnih opravilih in, poleg zmerno do pretežno zapletene slovnice, spoznala še marsikaj. Moja najlepša izkušnja je bilo Božično srečanje z brezdomci na ulicah Lizbone.

Bil je že večer ko smo se zbrali v župnijski dvorani. Več kot petdeset prostovoljcev starih od petnajst do štirideset let, otovorjenih s hrano, termoskami čaja, sadjem, pecivom in širokim nasmehom, je čakalo na odhod. S sestro Isabel, ki je pol leta nazaj končala noviciat, sva bili edini redovnici in eni redkih, ki sva prišli prvič. Skavtinja od glave do peta je takoj srečala svoje prijatelje, ki jih je bilo več kot polovico vseh navzočih. Bravo, skavti!

Po molitvi smo se razdelili v skupine. Vsaka skupina je dobila voditelja, ime četrti s štirimi lokacijami (trgi, parki in ostala mesta, kjer se zadržujejo brezdomci) in enako količino hrane. Ker sva z Isabel imeli samo en ključ od hiše, sva šli v isto skupino. V vsaki skupini nas je bilo okrog dvanajst. Del naše skupine je odšel s kombijem, polnim hrane, ostali pa z avtom.

Ko je naš avto ustavil na prvi lokaciji, smo lahko videli le tri brezdomce, ki so mirno kadili na vogalu ulice. Samo da smo stopili iz avta, so že začeli prihajati z vseh strani in ko se je končno pripeljal še kombi s hrano, je bil prizor res Božičen: razcapani in umazani brezdomci so se ob topli juhi iz plastičnih lončkov in Božičnem pecivu smejali, klepetali z mladimi, si nabrali nekaj hrane v svoje cule, žepe in vreče, nato pa vsakemu posebej stisnili roko v pozdrav in izginili v noč. Mi pa smo se odpeljali na naslednjo lokacijo …

Ko sva z Izabel prišli nazaj v skupnost je bila ura skoraj pol treh zjutraj. Preden sem zaspala sem pomislila, da je lizbonskim brezdomcem lažje kot našim, ker je klima bolj blaga in topla (tisto noč je bilo 16 stopinj). A sem se spomnila, da človek, ki je na Božično noč čisto sam, v srcu občuti isti mraz in bolečino – ne glede na vreme. In sem bila vesela, da sem jih lahko vsaj malo “pogrela”.

s. Ana Slivka, fmm

One thought on “Prvo poglavje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja