Zakaj neki le Jezus hoče vodo za noge?

Se spomniš odlomka, kjer nek farizej povabi Jezusa na večerjo in pride tja objokana grešnica, ki Jezusu začne umivati noge z lastnimi solzami in brisati z lasmi, in potem so vsi zgroženi? Ponavadi se ustavimo pri ponižni gesti spokorjene grešnice. Še rajši se lotimo farizeja, ki misli da je boljši od drugih, pa ga Jezus zabije in mu reče: “Ko sem stopil v tvojo hišo, mi nisi ponudil vode za noge …”

Do zdaj nikoli nisem posvečala pretirane pozornosti tem besedam. V Evropi smo sicer navajeni gostoljubnosti. Da pa bi kdo komu očital zakaj mu ni ponudil vode za noge, pa še nisem doživela. A po enem letu Brazilije popolnoma razumem Jezusovo “pritožbo” glede farizejevega sprejema.

Čeprav imamo tudi tukaj ceste asfaltirane, betonirane ali pa vsaj samo tlakovane, je mesto zelo umazano. Ko hodiš po ulici, se ti drobni prah, ki ga veter z oceana neopazno nosi sem in tja, lepi po preznojenih stopalih. Počasi začneš čutiti, kako nekaj zelo narahlo, a vztrajno, prodira v nežno kožo na stopalih in te žuli med prsti. Zmerno do pretežno neudobno.

Ko prideš domov, je prva in najbolj prijetna stvar ta, da sezuješ sandale in pustiš, da hladna voda opere umazanijo z utrujenih stopal. Kakšno olajšanje in kakšen blažen občutek osvežitve! Ponavadi ima vsaka hiša eno malo pipo že zunaj. Šele potem, ko si umijemo noge, stopimo v hišo in se usedemo k mizi.

Moj članek prav gotovo ni nobena teološka revolucija v razumevanju evangelija. Tisto, kar sem želela deliti z vami, je zgolj moje veselje ob tem, da imam izkušnjo Jezusa s prepotenimi nogami. In kaj se lahko iz te izkušnje naučim?

Najprej to, da ni možno biti misijonar, ne da bi si umazal noge. To pomeni: če ostanem v svoji “hiši”, v tistem, kar že poznam, kjer se počutim varno in čisto, potem nikoli ne bom srečala drugega. Potrebno je zapustiti svoje udobje, da začutis neudobje poti, ki te pelje k drugim, k ubogim, k obrobnim.

Naslednja stvar je biti pozoren na potrebe tistih, ki jih “povabim”. Ljudje, s katerimi sem v odnosu, potrebujejo mogoče samo malo vode, da si umijejo utrujene noge, jaz pa jim pripravljam mastno pojedino in pričakujem, da bodo veseli! Kako rahločutna je bila grešnica v svoji gesti, ko je umila nadležen prah z Jesusovih nog.
 
In zadnja stvar, ki se mi zdi naravnost fenomenalna, je to, da Jezus reče: “Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.« A ni zanimivo – ljudje se tako trudimo, da ne bi grešili, da včasih kar pozabimo, da bi bilo bolje, če bi se ukvarjali s tem, da bi močno ljubili.

Naj nam bo torej grešnica za zgled, da bomo znali slediti Jezusu in ga iskati (tudi ko bo sedel pri farizejih na slavnostni večerji), mu služiti in biti blizu (tudi če nas bodo vsi čudno gledali in negodovali, ker motimo večerjo) ter dopustiti, da nam odpusti, če smo včasih nerodni v izražanju ljubezni do sebe, do naših bližnjih in do njega!

Ana Slivka

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja