Jezikovna šola ljubezni

Na enem koncu Mirja, ki meji na Emonsko ulico, zasledi pozoren pešec na zidu vogalne hiše napis Jezikovna šola. Ko prehodi Mirje do naslednjega križišča, na vogalu opazi drugo hišo, na kateri je tabla z napisom Frančiškanke Marijine misijonarke. In kaj ima slednja opraviti s tujimi jeziki? Veliko, sorodnost med hišama je namreč v tem, da se prihajajo Ljubljančani v jezikovno šolo učiti tuje jezike, medtem ko obiskovalci sester na drugem vogalu ulice kaj kmalu ugotovijo, da jih sestre vsakodnevno uporabljamo. Sestre namreč živimo v mednarodni skupnosti zato ni nič presenetljivega, ko pri hvalnicah ali večernicah poleg slovenščine zazveni še kakšna pesem v angleščini, francoščini, poljščini, hrvaščini…
V svetu globalizacije zelo cenimo znanje tujih jezikov, posebno še, če živiš v majhni deželi kot je Slovenija. Vendar misijonarki znanje jezikov še zdaleč ne zadostuje, da bi bila srečna sestra. Tuji jezik se naučiš z nekaj napora, medtem ko se jezika ljubezni učiš vse življenje. Začne pa se s tem, da prepoznaš svojo poklicanost. Vsaka poklicanost je namreč dar. Zato je radost našega življenja v tem, ko vsaka ta dar osebno sprejme in ga zaživi. In sestre, ki živimo  na Mirju, smo prepoznale v sebi misijonski poklic. Redovne skupnosti imamo namreč različne oblike kako živimo svojo poklicanost čemur pravimo karizma. Tako je karizma Frančiškank Marijinih misijonark, kot že samo ime pove, preprost način življenja v duhu Sv. Frančiška. Zato je življenje v sestrski skupnosti za nas bistvenega pomena. Skupaj molimo in se podpiramo pri našem delu. Zelo pomemben del našega življenja pa je tudi deljenje, ko prisluhnemo temu kar vsaka doživlja pri svojem poslanstvu. Končno nas te drže uči Marija, ki je bila izredna v poslušanju in sprejemanju božjih predlogov. Da bi tudi me bile budne za predloge in navdihe Duha, si enkrat tedensko vzamemo čas za poslušanje in deljenje Božje besede. Sicer pa je naša kapela odprta za vse, ki se nam želijo pridružiti pri molitvi zjutraj ob 6.45, ko molimo hvalnice kakor tudi zvečer od 18.00 dalje, ko pričnemo s tiho adoracijo vse do 20.00, ko zaključimo z molitvijo večernic.   
Naj vam podrobneje predstavim našo skupnost na Mirju, v Ljubljani, ki se je to jesen povečala iz 5 na 7 sester. Tako smo sedaj v skupnosti tri Poljakinje in štiri Slovenke. Sestri Mojci, Gosi, Romani, Lucyni ter Metki sta se pridružili še Cirila in Magda. Pozornost do sestre, ki pride v novo okolje, se sreča z novo kulturo in jezikom, ki ga je treba osvojiti, je za nas prvi kraj učenja jezika ljubezni. Je nekaj podobnega kot pozornost mame in očeta do svojega otroka, ki dela prve korake, se uči izgovarjati prve besede, odkriva svet okrog sebe na način, ki od odraslih zahteva veliko mero potrpežljivosti in ljubezni. Tako je vsaka sestra, ki pride v skupnost dar za druge, dar z vsem kar je in deli z nami kakor tudi dar v tem, da nas s svojo drugačnostjo in v začetku še odvisnostjo od nas izziva, da rastemo v ljubeči pozornosti do nje. Jezikovna šola ljubezni je torej v mednarodni skupnosti sester nepogrešljiva dimenzija življenja. Večkrat to pomeni, da sprejmeš tudi tisto kar ne razumeš, kar ti je nepoznano ali težko sprejemljivo v kulturi druge. Vendar je veselje, ki izvira iz bogastva naše različnosti tolikšno, da ga želimo deliti z drugimi. Pravzaprav je prvi vzrok našega veselja Jezus Kristus, zaradi katerega smo se odločile za tak način življenja.
Ko ga vsakodnevno okušamo v evharistiji in Božji besedi, zremo v adoraciji kakor tudi v sestrah in v ljudeh, s katerimi delamo, se srečujemo, odkrivamo, da je vsakdo resnično dragocen v očeh Boga. To odkritje, to veselo novico, da nas ima Bog neizmerno rad, posredujemo s svojim življenjem tam, kjer je poleg skupnosti naš misijon, poslanstvo vsake. Tako smo prisotne v svetu novinarjev na RTV Slovenija, med otroci v vrtcu in pri katehezi kakor tudi pastoralno dejavne v različnih skupinah mladih in odraslih. Na Mirju 7 sprejemamo tudi različne skupine, ki se srečujejo v prostorih Emavsa in v naši kapeli: od Emanuela, Prenove v Duhu do prostovoljcev, ki se pripravljajo na delo v zaporniški pastorali. Prav tako se na naših vratih oglasijo tudi brezdomci, ki so bolj kakor kruha veseli tople besede in ljubeče pozornosti.
Vse naše življenje je šola ljubezni. Pravzaprav je vsak kristjan poklican, da gradi občestvo z darom, ki ga je prejel. Naš dar je, da pričujemo kako je Cerkev dom za vsakogar najsi bo reven ali bogat, domačin ali tujec, reden nedeljnik ali moderni iskalec, vsi smo poklicani, da postanemo bratje in sestre. In to sedaj, kajti Božje kraljestvo je že med nami. In kaj je Božje kraljestvo drugega če ne šola ljubezni, šola jezika ljubezni, ki ga vsi razumemo?