Danes, tam nekje okrog 4.15 (zjutraj seveda) sta se Gosia in Mojca peljali na kolesih skozi center Ljubljane. Na ulici ju ustavi klošar, ki pride večkrat k nam po sendvič. Začuden ju nagovori kje neki sta žurirali vso noč. A naši sestri nista bili ne na žuru, niti na jutranji rekreaciji. Pot ju je zanesla k Sv. Jožefu, da bi brale Božjo Besedo. Povem vam, da je jutranje kolesarjenje čez center zelo dobrodošlo, saj se človek vsaj toliko zbudi, da se mu potem pri branju preveč ne zatika. To je res posebna izkušnja, ko prideš pred ambon, začneš brati Božjo Besedo in se kar naenkrat zaveš, da smo že skoraj na polovici Svetega pisma. In spontano se povežeš z vsemi, ki so brali to besedo pred tabo in tistimi, ki jo bodo za tabo. Kakor da bi bil na poseben način priča stvariteljski moči Besede, po kateri danes Gospod biva v tem svetu, v naših odnosih, tudi v srečanju s klošarjem, ki te zamenja za žurerko. Najbrž mu ni prišlo niti na misel, da znamo biti kristjani tako zagreti, da beremo Božjo Besedo podnevi in ponoči. Biblični maraton bo trajal še do nedelje in vse tri sestre smo si rekle, da si bomo našle še kakšen trenutek za preprosto poslušanje Besede. A mislim, da bo to kar čez dan, sicer si bomo med nočnimi prebivalci ulic pridobile sloves ponočevanja.