Frančiškanke Marijine misijonarke

»Blagoslovljena, ki zaupa v Gospoda«

Ko sem se odpravljala na duhovne vaje sem bila negotova. Nisem vedela kaj naj pričakujem. Prvič sem se odpravila sama na duhovne vaje, tako da me je bilo malo strah. Vendar sem se že po prvem stiku s sestrama sprostila. Tema duhovnih vaj pa je samo potrdila, da sem se prav odločila. Bila je ravno nekaj s čimer sem se ukvarjala in samo sebe morila, zdelo se mi je da mi sam Bog odgovarja na moja vprašanja.
Izredno mi je bilo všeč, da smo ustvarile neko domače vzdušje, bile smo kot skupina prijateljev, ko smo skupaj opravljali vsakodnevna opravila(kuhanje, pospravljanje, sprehod in seveda kurjenje) in hkrati sta sestri in tudi Aleša bile kot nek duhovni navdih. Zanimivo je bilo slišati malo drugačne poglede. Ko smo skupaj predelale odlomek svetega pisma mi je vedno ostal vsajen komentar, ki je imel velik vpliv name. Prav tako so bile tudi posebne skupne molitve in pesmi. Vse skupaj pa je potekalo tako lepo, sproščeno, čeprav smo sledile nekemu urniku, nikoli nisem dobila tega občutka. Pika na i pa je bila sv. maša, ki smo jo imele v naši mali kapeli, ki je bila zelo intimna in nekaj posebnega. In tudi sam pogovor s patrom pri spovedi mi je veliko pomenil. Velik zaključek pa je bila seveda maša vLaškem, kjer se me je pridiga zelo dotaknila in seveda samo kosilo pri sestrah. Lepo jih je bilo spoznati in spoznati neki mali del delovanja njihove skupnosti.

Darovi duhovnih vaj, ki sem jih jaz osebno odnesla pa sta notranji mir, da jaz mogoče ne poznam svoje prihodnosti, zato pa jo ve naš Gospod in tudi neka tolažba, da je že samo iskanje včasih prava pot, da sam cilj ni vedno pomemben. To sem dobila iz obeh sveto pisemskih odlomkov, iz vtisov in spominov sester iz svojega delovanja in tudi iz lastnega premišljevanja svetega pisma v naravi in tišini. Velik pomen pa so tudi imeli naši, mogoče na pogled vsakodnevni pogovori, ko je vsaka zaupala neko osebno zgodbo oziroma ko smo pripovedovale lastne izkušnje. Seveda da ne pozabim omeniti tudi lokacije, ki je bila popolna, skupaj s prijazno družino, ki je pokazala prijazno skrb.

Josipa Jurič, Bistrica pri Tržiču

»Blagoslovljena, ki zaupa v Gospoda«… v iskanju tega zaupanja, sva se dve udeleženki duhovnih vaj pod vodstvom dveh sester FMM odpravile na duhovni vikend. Zaradi odmaknjenosti od vsakdanjih skrbi smo imele veliko časa za premišljevanje odlomkov iz Sv. Pisma, za premišljevanje o naših življenjskih poteh in o tem kdo je pravzaprav Ta, ki vodi naše življenje in ga do potankosti pozna. V teh kratkih, vendar izpolnjenih dneh smo spoznale kako šibke/i smo v resnici, da brez Njegove prisotnosti, Njegove pomoči ne zmoremo ničesar.

Osebno me je najbolj nagovoril stavek iz Matejevega evangelija, ki pravi: » Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo« (Mt 6, 33Mt 6, 33
English: World English Bible - WEB
33 But seek first God’s Kingdom, and his righteousness; and all these things will be given to you as well.

WP-Bible plugin). Premalokrat se včasih zavedamo kako pomembno je, da postavimo Boga na pravo mesto in potem se bo z Njegovo pomočjo postavilo vse na pravo mesto. Četudi so včasih naše situacije brezizhodne in se znajdemo v temi, je z nami Nekdo, ki nam s svojo Lučjo kaže pravo pot.

Aleša Kastelic, Celje

 Intervju za misijonsko nedeljo, 23. oktober

 Celje – Sv. Cecilija

Kako se je zgodilo da ste šli v misijone?

Sem v misijonskem redu in sem si ves čas želela iti v misijone. Leta 2000, ko sem imela jubilej redovnega življenja in sem bila že 5 let v Sloveniji, sem dobila pismo iz Rima, da sem poslana v Kongo Brazza. Kar zavrtelo se mi je v glavi, pa ne od sreče, ampak od strahu… Ob tej novici sem se začela zelo bati, ker sem se zavedala, da ne grem samo na počitnice ali na izlet, ampak, da grem tja živet in delat. Vse sem videla precej grozno… komarje, divje živali, pomanjkanje vode, in tako naprej. Ko sem to premišljevala, je prišel čas za sveto mašo in ko sem prišla v cerkev, me je gospod župnik prosil, če bi brala berilo. Nisem hotela, ker sem bila tako potrta, ampak vseeno sem sprejela. Grem k ambonu in berem: »Berilo iz preroka Izajija. Ne boj se, pošiljam te v daljne krajine. Jaz sem s teboj…«. Te besede so bile zame. Sam Gospod mi je odgovoril na moj strah. Takrat se je strah spremenil v veselje, ker so mi te besede dale veliko moči. Takoj sem napisala v Rim, da grem.

Preberi vse »

Vietnam in Slovenija. Deželi, med katerima je na tisoče kilometrov razdalje. Pa vendar smo lahko julija v Sloveniji doživeli delček Vietnama. Na povabilo minorita, p. Miha Majetiča (ki je bil 4 leta misijonar v Vietnamu, zdaj pa je že leto dni ponovno v Sloveniji) je Slovenijo obiskalo 6 slepih in slabovidnih deklet iz Centra za slepa in slabovidna dekleta v Vietnamu skupaj z dvema sestrama Frančiškankama Marijinima misijonarkama – sestro Ann Luu Thi Hong Loan in sestro Mary Rose Dao Thi My Dung – ki sicer vodijo ta Center.

Med njegovim bivanjem v Vietnamu, se je p. Miha pogosto srečeval z dekleti v Centru. Že leta 2008 je dobil idejo, da bi dekleta obiskala Slovenijo, vendar je do letos ni uspel uresničiti. Aprila letos, pa je sestram v Vietnam sporočil, da bi rad, da skupaj z nekaj dekleti med poletnimi počitnicami obiščejo Slovenijo. Skupaj so se lotili uresničevanja te želje in julija so punce in sestre prispele v Slovenijo.

Dekleta so v Sloveniji preživela en mesec – precej naporen mesec: intervjuji, srečanja z ljudmi, ogledi Slovenije, predvsem pa nastopi in predstavitve po različnih župnijah po Sloveniji, na katerih so pele in igrale na tradicionalne vietnamske instrumente.

Center za slepa in slabovidna dekleta se sestre frančiškanke Marijine misijonarke odprle leta 1993, ko so najele hišo in vanjo sprejele 20 deklet. V naslednjih letih je k njim prihajalo vedno več deklet in pokazala se je potreba po večji hiši. Tako so leta 1997 dobile novo hišo, kjer zdaj biva 32 deklet v starosti od 5 do 20 let. Prva in najpomembnejša naloga Centra je zagotoviti dekletom dobro izobrazbo – končati študij oz. vsaj srednjo šolo. Med bivanjem deklet v Centru, pa jih sestre spodbujajo, da razvijajo svoje talente (npr. talent za glasbo).

Kaj so o sebi in o obisku Slovenije povedala dekleta? Preberi vse »

V nedeljo 4. septembra se je župnija Trn pri Banjaluki v Bosni štirikrat razširila. Odprla je vrata da sprejme svate iz Bosne, Hrvaške, Slovenije, Rusije, Madžarske, Poljske… Več o tem dogodku bo podelila z vami s. Gosia.

Ob večnih zaobljubah naše sestre Renate Relja  smo doživeli veliko veselje. Tega dne, se je Renata popolnoma izročila Bogu in darovala svoje življenje za Cerkev in odrešenje sveta. Besede zaobljub so imele globok in simboličen pomen. Izrečene so bile  v kraju, kjer je Renata preživela svoje otroštvo in, ki ga je morala s svojo dužino zaradi vojne zapustiti. Mislile smo na bolečino in upanje tega naroda, Renatino družino in na nov kraj misijona naše sestre Renate. Vsaka sestra FMM  namreč pri večnih zaobljubah dobi misijonsko poslanstvo. Čez nekaj časa bo Renata odšla v Maroko, kjer jo že čaka Gospod. Pri FMM svet res postaja majhen. Bosna- Maroko- Slovenija- vse je eno v Njem.

Renata naj bo Bog s teboj.

Po 23 letih naše  prisotnosti  in služenja v župniji Lesce smo se sestre pri župnijski maši 28. avgusta zahvalile za vse milosti, ki smo jih bile v teh letih deležne. Je čas rojevanja in čas umiranja, kot pravi pridigar; čas veselja in čas solz. Za nas se je to  nedeljo končala naša misijonska avantura v Lescah, vezi, ki smo jih spletle z ljudmi, pa nosimo dalje v naših molitvah.