Frančiškanke Marijine misijonarke

Pred štirimi meseci se je naša skupnost povečala, sedaj v januarju 2011 pa je spet prišlo do spremembe. Najbrž si boste mislili kako je to naše misijonarsko življenje razburljivo in nepredvidljivo. Včasih to res drži, s tem da smo se to pot skupaj odločile za to spremembo. V Celju smo namreč odprle novo skupnost in dve sestri iz naše skupnosti sta odšli v Celje. Tako nas je sedaj na Mirju 5 sester, od tega dve Poljakinji in tri Slovenke. Nekaj o tem, kdo smo in kaj delamo boste izvedeli v predstavitvi vsake izmed njih, še več pa seveda v živo. Vsaka se bo predstavila na svojstven način, in sicer skozi en vidik naše karizme, ki jo živimo. Zato, če te zanima kaj se dogaja znotraj sten, ki jim pravimo samostan, še bolj pa v srcih nas, ki v njem živimo, si vzami nekaj trenutkov časa in izvedel boš kdo smo in kaj počnemo. 

Vrata naše skupnosti se odprejo vsak dan in vsakdo je dobrodošel, da se nam pridruži pri:
- hvalnicah ob  6.45
- večernicah ob 19.30
- adoraciji v tišini od 18.00 -19.30

Sicer pa te z veseljem sprejmemo tudi v skupnost, za našo skupno mizo, saj želimo deliti vse kar prejemamo.  

Kdo smo torej sestre skupnosti Emavs?

Pa začnimo s sestro Lucyno Ignaciuk, ki ima že dolgo misijonsko pot za seboj. Najprej je svoja mladostna leta redovnega življenja preživela v rodni Poljski, potem je bila poslana v Afriko, Slovenijo, Bosno in sedaj je spet med nami. Njen pogled je tako živ in topel, da osvoji marsikaterega obiskovalca naše skupnosti. Pri svojih zrelih letih je še zmeraj neutrudna kar se tiče študija in branja. Da o tem, kako je na tekočem z vsem kar se dogaja po svetu raje ne govorimo, saj nas mlade daleč prekaša v tem. Kot svoje poslanstvo v skupnosti in svoj misijon s. Lucyna zelo resno vzame svojo navzočnost v skupnosti in molitev za vse nas, za misijon vsake sestre.
Sestra Romana Kocjančič prihaja iz dežele Kočevarjev na kar je ponosna. Zato ni nobeno presenečenje, da je prevzela pobudo za nastanek prvega dokumentarnega filma o Kočevarjih. Zdaj ste pa že zagotovo ugotovili, da je njeno poslanstvo povezano s televizijo. Že precej let namreč dela kot novinarka na RTV Slovenija, in sicer v verskem programu Obzorje Duha. A sama pravi, da njen misijon ni le priprava prispevkov in vodenje oddaje temveč tudi njena navzočnost na televiziji sploh. Sicer pa njena ustvarjalnost nima meja, tako da njene sadove okušamo tako v kuhinji (beri: specialistka za pecivo) kakor tudi v kapeli (dekoracija, liturgija). Kako pa je Romana predana svojemu poslanstvu se vidi tudi po tem, da opogumlja še nas naj si upamo povedati svoje mnenje pred kamero. In moram priznati, da ji kar uspeva.

Naša skupnost pa ima še eno prisrčno Poljakinjo, ki uspe po dveh letih bivanja v Sloveniji prepričati marsikaterega Gorenjca, da prihaja s Štajerske. Sicer pa jo potem njeno ime izda, da ni čistokrvna Štajerka. Sestra Gosia Ksiazek je ponosna Krakovčanka, ki rada deli z nami izkušnje iz svojega misijona v Francoski Gvajani, v Latinski Ameriki. Vmes se je ustavila še za dve leti v Angliji, sedaj pa je me za nič na svetu ne damo, saj je s srcem v službi predstojnice skupnosti. Njen misijon je tudi učenje verouka v župniji in angažiranost v birmanski pastorali, sicer pa jo lahko srečate tako na kakšnem vikendu z mladimi kakor tudi pri molitvi z ostarelimi v našemu domu starejših občanov v Trnovem. Sestre imamo rade Gosino sproščenost, toplino, pozornost do vsakega človeka.

Sedaj pa še nekaj o sestri, ki predano in ustvarjalno oblikuje to spletno stran. To je Metka Kos, res prava Štajerka: »Nea nori, čist