Frančiškanke Marijine misijonarke

Januarja 2011 nam je bila darovana milost selitve v Celje.

Smo sestre Frančiškanke Marijine misijonarke, mednarodni Inštitut, ki ga je leta 1877 ustanovila francozinja, z redovnim imenom Marie de la Passion v Indiji. Z novo karizmo, ki ji je bila podarjena, je odgovorila na misijonske izzive svojega časa. Danes nas je v Inštitutu več kot 7.000 sester, 82-ih narodnosti in delujemo v 77-ih državah sveta, na vseh celinah. Skupaj z brati kapucini, smo se v soboto, 8. januarja 2011 veselile odprtja nove skupnost v Celju. Srečni dogodek je sad skupnega iskanja, razločevanja in Božje previdnosti. Že dolgo smo si želele odpreti novo skupnost v drugi škofiji, saj smo do sedaj navzoče le v ljubljanski nadškofiji, v Ljubljani na Mirju in v Lescah na Gorenjskem. Bratje so za nas  obnovili svojo hišo in jo pripravili za vselitev. Za vse narejeno smo iskreno hvaležne. Gospod nas obdaruje tudi z dobroto vas župljanov, ki  z nami velikodušno delite različne dobrine. Bogu hvala za take brate in župljane! Vsem Bog obilno povrni.

V Sloveniji nas je 12 sester FMM, 4 v Lescah, 5 v Ljubljani in 3 v Celju. V Celje smo bile poslane tri: dve Poljakinji in Slovenka. Na kratko se bomo predstavile.

S. Magdalena Nadwodnik pravi: »Jaz sem frančiškanka od svojega rojstva. Prvič sem pogledala na svet 2. 8. in to je bilo v prelepem kraju Roztocze (JV Poljska). Po poklicu sem medicinska sestra, a večino časa mojega redovnega življenja sem delala v pastorali. Rada imam tople barve, glasbo, zelo mi je všeč delati z ljudmi in različnimi skupinami. Me veseli, da sem tukaj v Slovenji in z veseljem se bom počasi vključila v sodelovanje z Vami Brati. Vse zaradi Božjega Kraljestva!«

S. Grazyna Mech, tudi Poljakinja, pravi: »Sem posvojena Slovenka že 15 let. Živela sem v Ljubljani, Lescah, Črnomlju in v teh krajih sem poučevala verouk. Življenije mi je bilo preveč lepo v Sloveniji. Močno sem si želela iti misijone na drugih kontinentih. Gospod je dobesedno izpolnil moje želje. Leta 2000 me je poslal vKongo Brazzaville, Afrika, kjer je tedaj še trajala vojna in razmere so bile zelo težke. Ampak dal mi je tudi svojo Besedo: “Ne boj se, jaz bom s teboj!”. Zaradi te Besede sem v Kongu lahko delala skoraj 9 let…  To ni tako dolgo, a je vseeno prekrasna življenjska izkušnja, za katero sem zelo hvaležna…  Hvaležna sem tudi za vso dobroto Slovencev, ki so mi ves čas pomagali za otroški vrtec v Kongu. Zaradi vas je košček lepote pustil svoje korenine v Brazzaville-u. Moje ime v jeziku lingala je Moyembi. V zadnjih letih mi je Gospod podaril tudi bolezen… Zato sem se morala vrniti v Evropo. Kot je vse milost, sem zdaj od septembra 2010 spet v Sloveniji. Ampak kakšno presenečenje: Celje, bratje kapucini in naša nova skupnost. Kakšno lepo presenečenje, ko v Celju srečam osebe, s katerimi smo 15 let nazaj skupaj z brati romali v Assisi… Takrat smo prepevali “Moj Bog Velik in čudovit…” Res, Gospod je Velik in čudovit…. Srečna sem, da sem spet v prelepi Sloveniji.«

S. Mojca Korošec, Slovenka pravi: »Jaz pa sem naše gore list. Moji starši so po rodu Notranjci, živeli pa smo ves čas v Ljubljani.  Sem najmlajša v skupnosti in morda me bodo moje sestre zato razvajale  . Bila sem na krajšem študiju teologije v Franciji. Drugače pa je moj misijon že nekaj let v Sloveniji, pravim, da sem »misijonarka doma«. Delam na pedagoškem področju: v šoli sem poučevala biologijo, v Azilnem domu sem nudila učno pomoč, v Vzgojnem zavodu Planina pri Rakeku sem delala z mladimi iz težkih družinskih razmer… V Angelinem vrtcu, kjer sem delala nazadnje, sem občudovala lepoto otrok in polnost življenja, ki je v njih. Tudi jaz imam rada barve, naravo, otroke, ljudi, skratka vse kar je lepo in je odsev Božje lepote. Veselim se poslanstva v Celju in zaupam v Gospoda, s katerim hodimo pot nove evangelizacije, da bo tudi nas vpletel v svoj načrt odrešenja za celjsko škofijo.«

Prisrčen objem vsakemu in vsem želimo Mir in Dobro

Vaše hvaležne sestre Magda, Grazyna in Mojca.